Josip MRAVLJAK

Po osnovni šoli v Vuzenici je obiskoval gimnazijo v Mariboru, kjer je leta 1912 maturiral. Zase je imel velike cilje. Želel je študirati veterino in farmacijo, vendar je misel zaradi služenja vojaškega roka, dolgotrajne bolezni in vojne (ves čas je preživel na fronti) opustil. Od leta 1919 je bil posestnik v Vuzenici, leta 1927 pa je postal vuzeniški župan. Razvijal je vsestransko osebnost in se posvetil prosvetnemu in kulturnemu delu (salonski orkester, pevski zbor, dramska sekcija, gasilsko in sokolsko društvo). Ta raznovrstna zaposlitev pa kljub vsemu ni bila dovolj njegovim duhovnim potrebam. Leta 1924 se je začel zanimati za lokalno zgodovino, na pobudo domačega dekana Štefana Pivca. Preučeval je predvsem zgodovino domačih krajev in sicer na podlagi arhivskega gradiva domačih arhivov, še več pa iz graškega, dunajskega, celovškega in šentpavelskega arhiva. V graškem arhivu je našel dragocen »žički rokopis« češke velikonočne pesmi in to ga je povezalo z Zgodovinskim društvom v Mariboru, Časopisom za zgodovino in narodopisje. Na osnovi arhivskih študij je napisal precej razprav s področja krajevne zgodovine (ČZN, Gasilec, Gasilski koledar). Poleg tega je v različnih dnevnih časopisih objavljal poljudnoznanstvene članke (Koroški fužinar, Mariborski Večernik). Konec aprila leta 1941 so ga okupatorji aretirali in junija z družino izselili v Srbijo. Tudi v izseljeništvu njegova zgodovinska in raziskovalna vnema nista počivali. V rokopisni obliki so ohranjeni številni zapisi o zgodovini, etnologiji, običajih, kulturi in arhitekturi srbskih krajev. Po osvoboditvi, od oktobra 1945 do septembra 1952, je bil honorarni profesor na ravenski gimnaziji, kjer je poučeval zgodovino, geografijo in matematiko. Septembra 1952 je bil zaradi bolezni prestavljen na osnovno šolo v Vuzenici, kjer je poučeval do smrti.