Josip ČEMAŽAR

Josip Čemažar se je tiskarskega poklica izučil v Blaznikovi litografiji med leti 1904 in 1908. Po končanem vajeništvu je pri 17 letih odšel po dodatna znanja v Nemčijo. Po prvi svetovni vojni, ki jo je preživel kot vojak, je leta 1920 z družabnikom Edvardom Stuchlyjem ustanovil litografsko podjetje za izdelovanje poslovnih tiskovin in koledarjev. Podjetju so postopoma rastli strokovni ugled in naročila, zato se je leta 1927 preselilo na Igriško ulico v večje prostore.

V letu 1935 so uredili lastno knjigoveznico in kartonažo, ki sta bili organizirani na tovarniški proizvodni način ter odprli obrat za izdelovanje koledarjev, ki je sčasoma prerasel v tovarniški obseg. Število zaposlenih se je dvignilo na okrog sto dvajset ljudi. Poraba papirja za vse njihove različne proizvode je dosegala tudi do 50 vagonov letno, etikete so tiskali do naklade 5 milijonov kosov, izdelovali so tudi vrečke za semena. Krog odjemalcev je segal preko okvira Slovenije na vso državo in izven, saj je Čemažarjev umetniški zavod za litografijo veljal za eno največjih podjetij svoje stroke pri nas, njegovi izdelki so bili visoke kakovosti.

Josip Čemažar je bil občasno tudi založnik. Natisnil je lepo število glasbenih tiskov, denimo Pesmi Antona Hajdriha leta 1936, po vojni pa Dvoržakov Slovanski ples št. 8 (1946), dela skladatelja Alfonza Breznika, dela Matije Bravničarja. Čemažar je bil po drugi svetovni vojni zaprt, njegovo premoženje pa nacionalizirano. Po izpustitvi iz zapora se je zaposlil v domžalski tovarni usnjene galanterije Toko, kjer je bil vodja izvoznega oddelka in razširil prodajo po Evropi in Ameriki.

Inventar litografije in kartonažne je bil dodeljen Umetniškemu zavodu za litografijo, ki je neločljivo povezan s tiskarno Mladinske knjige, saj je ta nastala po združitvi Umetniškega zavoda za litografijo in priznane Založbe Mladinska knjiga leta 1958.