Janez KRHNE

Janez Krhne se je rodil očetu Francu in materi Mariji Malneršič v družini s številnimi otroki. Obiskoval je osnovno šolo v Vipavi. Želel si je nadaljevati šolanje, a mu odraščanje v veliki kmečki družini tega ni omogočalo. Eden izmed bratov je že študiral bogoslovje (Franc Krhne), Janez pa se je takoj po osnovni šoli izučil za kletarja v vipavski Vinarski zadrugi. Nekaj časa je delal v Pragi, kjer je imela zadruga svojo podružnico, in tu razširil svoja obzorja. Po zaprtju češke podružnice se je vrnil v Vipavo in začel delati kot davčni izterjevalec po krajih v okolici Vipave. Po poroki je nekaj časa delal v vipavski ljudski posojilnici, potem pa sta z ženo Ivanko kupila prostore na današnjem Glavnem trgu v Vipavi in tam odprla gostilno, ki je bila znana po celotni Vipavski dolini in še dlje.

V gostilniški družbi je njegov pesniški talent še bolj zaživel, čeprav je Krhne pesnil že od poznega otroštva dalje. Ljudje se spominjajo, da je pesmi velikokrat “stresal iz rokava” – zapisoval pa jih je žal le priložnostno, pa še to včasih kar na les ali sode. Zaradi tega se je žal ohranilo le malo njegovih pesnitev. Nekaj so jih zapisali njegovi svojci, nekatere so se po zaslugi pisateljice, domačinke, izseljenke v Ameriki, Ane Praček Krasna, ohranile, saj jih je zapisala v ameriškem glasilu Glas naroda. Krhne svojih pesmi ni zapisoval in ne objavljal, ostale so le v spominu starejših Vipavcev ali pa žal šle v pozabo.

Pesmi, ki naj bi jih bilo več kot tisoč, so bile pisane za vse priložnosti, včasih so bile hudomušne, spet drugič žalostne. Najbolj znane ohranjene so npr. Petelin, Med kosci ali Stari grad nad Vipavo.

Janez Krhne se v vipavskem kolektivnem spominu ohranja kot prominenten gostilničar, pristen ljudski pesnik, pa tudi kot zvest član vipavskega gasilskega društva.