Jan BAUKART

Jan Baukart, rojen očetu Lovru Vaupotu in materi Ivani Baukart, je kot nezakonski otrok živel pri železničarski družini v Mariboru, kjer je opravil vse šole do končanega mariborskega učiteljišča leta 1909. Takrat je na tej šoli ravnateljeval znani pedagog Henrik Schreiner (1850- 1920), po rodu Ljutomerčan, ki je mladega Baukarta po strokovnem izpitu leta 1911 priporočil za učitelja na osnovni šoli v Ljutomeru, na kateri je nato ostal do leta 1919. Viri namreč navajajo, da je Baukart že od leta 1909 stalno živel v Ljutomeru, še prej pa je med poletnimi počitnicami pomagal grofu Lambergu v Gresovščaku pri pisarniških opravilih.

Leta 1919 je postal ravnatelj trirazrednem meščanske šole v Ljutomeru, kjer je ostal vse do začetka 2. svetovne vojne. Ob desetletnici šole 1929 je v samozaložbi izdal publikacijo o njenem delovanju. Sodeloval je pri naprednem Sokolu, bil med ustanovitelji čebelarskega društva v Ljutomeru, deloval pri konjeniškem dirkalnem društvu (tudi kot štarter). Leta 1935 je v založništvu Združenja trgovcev za srez Ljutomer-Gornja Radgona izdal turistični vodnik Prlekija Vas vabi!.

Leta 1941 so ga Nemci izselili na Hrvaško. Sodeloval je z OF, do leta 1944 živel v Ljubljani, nato pa je bil med letoma 1944 in 1945 interniran v Auschwitz. Po vojni se je vrnil v Ljutomer in kot ravnatelj nižje gimnazije ostal tam do leta 1952. Hkrati je poučeval slovenščino, zemljepis ter zgodovino še na ljutomerski meščanski šoli (predhodnici današnje gimnazije).

Po upokojitvi se je leta 1953 z družino preselil v Maribor. Istega leta je Društvo prijateljev mladine ustanovilo v Mariboru Pionirsko knjižnico, ki jo je vodil prav Jan Baukart. Reorganiziral je tudi Klub prosvetnih delavcev, do leta 1958 pa še honorarno poučeval na klasični gimnaziji.

Na svojo lastno željo je skupaj z družino pokopan na pokopališču v Ljutomeru. Po njem so kasneje poimenovali ulico v Ljutomeru in v Mariboru.

Jan Baukart je bil zelo angažiran na področju kulture in pedagogike. Svoje prvo literarno delo Moja mlada ljubezen je pod psevdonimom Ivan Mir leta 1911 objavil v reviji Slovan. Sledile so pesmi v raznih revijah. Leta 1913 je začel objavljati v pedagoški reviji Popotnik. V svojih prispevkih je obravnaval socialna vprašanja, vpliv ulice na otroka, pisal je o državljanski in domovinski vzgoji. Prav tako je objavljal članke o novih knjigah. Članke je objavljal tudi v Mladem svetu, Večeru, Ljudskem glasu, Obmurskem vestniku, Prosvetnem delavcu, narodopisne članke pa v spominskem zborniku Prlekije (1955), v katerem je raziskal in sistematično naštel vaške grbe ter z njimi povezane šaljive anekdote, in v Panonskem zborniku, kjer je predstavil pozabljene pisce Slovenskih goric.

Skupaj z Rudolfom Pečjakom je bil leta 1939 soavtor učbenika Zgodovina za 4. razred meščanskih šol: življenje Slovanov v novem veku, ki ga je izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.. 

Prevedel je knjigo Friedricha Hillebrandta Temelji nove šole in pota do nje (1958) in Uždil-Razakova Metodika likovne vzgoje v predšolski dobi (1965), ki pa je ostala v rokopisu, ter prevajal iz angleščine, češčine, srbohrvaščine in nemščine. Med njegove najbolj znane prevode spadajo Kiplingov roman Knjiga o džungli in Knjiga o Japonski: izbrane črtice iz knjig »Kokoro« in »Kvajdan« grško-irskega pisatelja Lafcadia Hearna. Prevajal je še dela Johna Ruskina, Washingtona Irwinga, Edgarja Allana Poa, Charlesa Dickensa, Johna Masefielda, Georga Bernarda Shawa, Karla Čapka in druge.  Prevedel in priredil je tudi roman Daniela Defoa o Robinzonu z naslovom Marko Senjanin, slovenski Robinson. Izšel je leta 1919 pri Učiteljski tiskarni v Ljubljani in bil naslednje leto ponatisnjen.

1954 je v Mariboru izdal knjigo Otrok in knjiga, ki je postala vodnik šolskim knjižnicam. Istega lega leta je bil soavtor publikacije ob šestdesetletnici ljutomerskega slovenskega pevskega društva. Leta 1961 je sestavil še publikacijo ob obletnici mariborskega mestnega gasilskega društva.

Pod psevdonimom Hongapaj je napisal več zabavnih pripovedi v prleščini, ki jih je leta 1968  izdala Pomurska založba pod naslovom Štorije vüjeca Balaža no drüge. Po teh zgodbah je danes tudi najbolj znan. Leta 2014 je zbirko ponatisnil Klub managerjev Prlekije. S svojim delovanjem je pustil mestu Ljutomer velik pečat in zato je leta 1969 postal njegov častni občan.

Njegova hčerka Janja Baukart je bila pevka v igralka v SNG Opera Ljubljana (1943/1944), igralka v Drami Maribor (1945-1947), od l. 1964 profesorica glasbe na Pedagoški akademiji v Mariboru.