Jakob PALIR

Rodil se je posestnikoma Simonu Palirju in Neži, roj. Pevec, v Vršni vasi (vas se je do leta 1955 imenovala Sveta Magdalena pri Zibiki). Imel je še sestro Marijo. V letih 1891–1895 je v Mariboru študiral bogoslovje, posvečen je bil 25. julija 1894, novo mašo pa je imel 15. avgusta 1984 na Tinski gori. Služboval je v Leskovcu v Halozah (kaplan, od l. 1895), na Frankolovem (kaplan in provizor, od l. 1997), pri Sveti Emi pri Pristavi (provizor in kaplan, od l. 1899), v Selnici ob Dravi (kaplan, 1899–1903), na Ptujski Gori (Črna Gora pri Ptuju, do 1910), na Bizeljskem (1910–1915) ter na Žusmu, kjer je oktobra 1916 nastopil kot provizor, od leta 1917 pa župnik.

V začetku 19. stoletja so se močno razvile razne pobožnosti in bratovščine. Čaščenje srca Jezusovega se je polagoma širilo po naših krajih že pred letom 1848, toda novi razmah je dobilo, ko je papež Pij IX. raztegnil praznik na vesoljno cerkev. To češčenje so pri raznih narodih širili posebni »Glasniki presv. Srca«. Hrvati so ga dobili že leta 1892, deset let kasneje Slovenci. Kot kaplan v Selnici ob Dravi je namreč Jakob Palir leta 1902 ustanovil nabožni mesečnik v slovenskem jeziku »Glasnik najsvetejših src« in bil skupaj z župnikom Ivanom Trpinom do leta 1906 izdajatelj in urednik mesečnika. Že istega leta naj bi imel list okoli 4.000 naročnikov. Med letoma 1907 in 1910 je uredništvo vodil kar sam. List je izhajal do leta 1921, v naslednjem letu pa je prešel v last jezuitov (Očetje Družbe Jezusove v Ljubljani oz. Družba Jezusova) in do leta 1944 izhajal pod naslovom »Glasnik presvetega srca Jezusovega«.
Na Frankolovem je sodeloval pri novoustanovljenem bralnem društvu.

V Selnici je bil Palir tudi soustanovitelj društva Čitalnica (1903), ki se je kasneje preimenoval v Prosvetno društvo. Sprva je imelo društvo še nekoliko “nemški značaj”. Palir je bil kasneje tudi pobudnik gradnje Slomškovega doma v Selnici. Ob odhodu v drugo faro je narodni šoli daroval sto kron za nabavo učnih pripomočkov za revne otroke; to je primerljivo s takratno učiteljsko mesečno plačo.
Na Žusmu je decembra 1924 je začel z meteorološkimi meritvami in opazovanji ter jih opravljal do junija 1957. Na Žusmu ga je obiskala tudi Alma M. Karlin ter o njem med drugim zapisala, da je »idealističen človek, posebnež, ki ni pobiral nabirke, ker je pravil, da naj bi bili kmetje še veliko revnejši kot on sam«.

V časopisnih prispevkih ga omenjajo kot radodarnega moža do faranov in siromakov, prijaznega in šaljivega dobrovoljneža, ki ga je spoštovalo staro in mlado, ter sadjarja.