Jakob Fon je po končani gimnaziji vstopil v goriško semenišče ter bil posvečen v duhovnika 26. avgusta leta 1877. Najprej je dve leti služboval kot kaplan v Podbrdu, za tem sedem let kot vikar v Stržišču, kar trideset let (od leta 1877 do svoje smrti) pa je opravljal službo vikarja v Kredu. V času službovanja v Kredu je na lastne stroške obnovil župnišče in cerkev svetega Hilarija na Skali pri Robiču. O Jakobu Fonu ni napisanega veliko. V letih, ko je bil dijak gimazije v Gorici je zapisal zbirko ljudskih izročil s Tolminske, ki šteje kar 57 zapisov ljudske proze in poezije, natančneje 5 proznih besedil (dve pravljivi, strašljiva povedka, živalska povedka in zapis o sveti Šembiliji) ter 52 pesmi. Nekateri zapisi so podpisani s psevdonimom Petoslav Fonovski. V župnijskem arhivu v Kredu je bil najden njegov spis Zgodovinske znamenitosti krejskega vikariata, ki vsebuje zgodovinske povedke kobariške. Motivi pripovedk so različni: gradišče na Diru, gradišče pri cerkvi svetega Jelarja nad Nadižo, Kovačeva jama, divje žene, bitke s Turki. Jakob Fon naj bi veliko pripomogel tudi k šolanju bodočih pisateljev Jože Lovrenčiča in Andreja Čeboklija.
J. Dolenc: Jakob Fon kot zapisovalec in prepisovalec tolminske ljudske poezije, Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, št. 25/26 (1998/1999), str. 23-44
J. Dolenc: Neznani stari zapisi tolminskih ljudskih izročil, Traditiones, št. 28 (I) (1999), str. 111-118