Ivan ZOREC

Bil je prvi od treh otrok matere Marije, roj. Kozlevčar, iz Stične, in očeta Franca Zorca iz Malega Gabra, ki je zaradi družinske stiske odšel za zaslužkom v Ameriko. Pri hiši se je po domače reklo pri Kotarju. Kasneje se je družina preselila v Stično. Ivan je po ljudski šoli v Velikem Gabru od leta 1895 obiskoval gimnazijo v Novem mestu, po izključitvi leta 1897 pa nadaljeval šolanje v Ljubljani in po 5. razredu gimnazije odšel k vojakom. Od leta 1903 do prve svetovne vojne, ko je bil mobiliziran, je bil uradnik pri Državnih železnicah v Trstu, kjer je bil dejaven zlasti v železničarskem društvu, deloval pa je tudi pri gledališču. V okviru tržaških društev je sodeloval v narodnoprebudnem  boju Slovencev. Tu se je leta 1905 poročil z učiteljico Marijo Ano Rupnik iz Vipave. Leta 1918 se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je bil do upokojitve leta 1932 uradnik pri Direkciji državnih železnic v Ljubljani. Pomembo delo je opravil na področju slovenske železničarske terminologije.

Že kot gimnazijec je začel pisati in objavljati literarne prispevke v Vrtcu, Domoljubu, Domu in svetu, zares pa se je posvetil pisanju po prvi svetovni vojni v Ljubljani, kjer je znova vzpostavil stik z domačim dolenjskim okoljem. Sprva je nanj vplivala novelistika pisatelja Milana Puglja. Predstavlja enega od pisateljskih stebrov dolenjske dežele, po vzoru Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem je pisal predvsem večerniške kmečke in zgodovinske povesti. Svoja dela je pošiljal Mohorjevi družbi. Domačija ob Temenici (1929) je njegova prva uspešna mohorjanka – domačijska večerniška povest. V letih 1929–1939 je zasnoval več zgodovinskih povesti. Njegovo glavno in najboljše delo je tetralogija Beli menihi (Beli menihi, 1932, Stiški svobodnjak, 1934, Stiški tlačan, 1935, Izgnani menihi, 1937), kjer je predstavil zgodovino stiškega samostana, okoliške gradove ter življenje dolenjskih kmetov.

Kot pisec je sodeloval pri 32 revijah, napisal okoli 40 povesti, novel, potopisov, pravljic, med njimi so tudi še neobjavljena dela (nedokončana povest Sodrugi). Pisal je tudi literarne ocene, feljtone, eseje. Njegovo književno zapuščino hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto.

Njegov sin je bil prešernoslovec Črtomir Zorec.