Ivan TOMINC

Rodil se je v družini železničarja na Hrušici, od koder se je zaradi očetove premestitve družina preselila v Stražišče (hiša je bila na današnji Tominčevi cesti). Po štirih letih gimnazije se je moral Ivan leta 1929 zaradi slabega gmotnega položaja zaposliti v tekstilni tovarni Jugočeška. Delal je kot tiskar.

Ko je Stane Žagar med kraljevo diktaturo ustanovil ilegalne komunistične organizacije na Gorenjskem, se jim je Tominc leta 1934 pridružil. Bil je načitan in je dobro poznal marksizem ter delavsko zakonodajo. Leta 1936 je bil osnovan Okrožni komite KPJ, Tominc pa je postal njegov prvi sekretar. Bil je zelo priljubljen med tekstilnimi delavci, ker se je aktivno boril za izboljšanje njihovega položaja. Poleg dela in sindikalne aktivnosti se je izobraževal v večernem tekstilnem tehnikumu. Leta 1936 je postal predsednik stavkajočega odbora tekstilnih delavcev v Jugočeški ter vodja medstavkovnega odbora, ki je povezoval stavkovne odbore v gorenjskih podjetjih. Izkušnje stavkajočih delavcev mu je posredoval profesor Mirko Košir, ki je vneto zagovarjal socialno pravičnejšo družbo. Sedež je odbor imel pri Joštarju, kasneje pa v vratarnici Jugočeške. Samo v Kranju je v stavki sodelovalo 2581 tekstilcev. Po zlomu stavke 19. septembra 1936 je bilo iz tovarn odpuščeno 205 delavcev, predvsem delavski zaupniki in člani stavkovnih odborov. Tominca niso samo odpustili, ampak za nekaj časa tudi zaprli, vse do vojne pa je ostal pod policijskim nadzorom.

Skupaj z Rudijem Papežem in Valentinom Teranom je Tominc v domači drvarnici v Stražišču 27. maja 1937 ustanovil tekstilno zadrugo in znova zaposlil mnoge odpuščene delavce. Leta 1939 so jo preselili v na novo sezidano manjšo delavnico na Otočah, kjer je kljub začetnim težavam začela prinašati dobiček. Leta 1937 je bil Tominc delegat ustanovnega sestanka KPS na Čebinah. Maja 1941 so ga aretirali Nemci ter ga 25. junija iz Begunj preselili v delovno taborišče Kraut na Koroškem. Od tam je konec julija s štirimi sojetniki (Borisom Ručigajem, Francem Benedičičem, Vencljem Perkom in Francem Kraševcem) pobegnil na Notranjsko, kjer se je povezal z Jankom Premrlom – Vojkom, vključil v partizane in sodeloval pri političnem delu in uporu proti Italijanom. Padel je kot pomočnik politkomisarja Vojkove čete v bližini Vipave, med vasema Slap in Lože, 8. septembra 1942, ne da bi dopolnil enaintrideset let.

Leta 1977 so svet KS Stražišče in zbor delegatov KS sprejeli predlog družbenopolitičnih organizacij, da se del “krožne” ulice poimenuje v Tominčevo ulico. 22. aprila istega leta so OK ZKS Kranj in odbor ZB Stražišče odkrili spominsko ploščo na Tominčevi hiši (Stražiška cesta 34) v znak javnega priznanja njegovemu delu. Po končani proslavi je bilo slavnostno zasedanje sveta krajevne skupnosti v šoli Lucijan Seljak, kjer so pripravili slikovno razstavo o Tominčevem življenju in delu. Še eno ploščo so mu leta 1982 odkrili v tovarni Iskra.