Ivan RUTAR

Ivan Rutar se je rodil v veliki in revni poljubinjski družini očetu Ivanu, Čemanču, in materi Mariji. V rodnem kraju je obiskoval italijansko osnovno šolo in kot kratkohlačnik spoznal fašizem in vse gorje druge svetovne vojne. Leta 1948 je v Tolminu dokončal nižjo gimnazijo in se nato vpisal na tolminsko učiteljišče. Šolanje je zaključil leta 1951. Kasneje je v Ljubljani ob delu študiral ruščino in slovenščino, vendar študija zaradi drugih obveznosti ni dokončal.

Svojo poklicno pot učitelja je začel v vasicah v Breginjskem kotu (Logje, Podbela in Sedlo). Skupaj z ženo Vido, tudi učiteljico, je poučeval v Breginju (1955 -1957), v Drežnici (1958 – 1960) in na Livku (1960 – 1963 ter 1986 – 1990). Leta 1964 se je preseli v Kobarid, kjer je na OŠ Simona Gregorčiča poučeval slovenščino in bil nekaj let ravnatelj. Ravno v obdobju njegovega ravnateljevanja (1966 – 1970) je šola končno dobila novo šolsko poslopje. Bil je tudi šest let vodja splošno-izobraževalnega programa za odrasle na Delavski univerzi Nova Gorica.

Upokojil se je leta 1990. Poleg dela na vzgojno-izobraževalnem področju je bil vseskozi tudi družbeno aktiven. Sodeloval je v pevskih zborih, igralskih skupinah, vodil je najrazličnejše proslave in slovesnosti. V Posočju je poznan kot govornik poslovilnih govorov za umrlimi. Že od mladega rad piše pesmi. Njegove članke in prispevke zasledimo v časopisih Dom, Novi Matajur, Družina, redno tudi sodeluje pri izdaji zamejskega Trinkovega koledarja. Pisal je sestavke o življenju in delu Ivana Hrasta Nepomuka z Livka in o krivično pozabljenem pesniku dr. Josipu Lovrenčiču iz Kreda.

Živi v Kobaridu.