Ivan MARINČEK

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je do leta 1936 obiskoval na Ptuju. Nato se je družina preselila v Novo mesto, kjer je nadaljeval šolanje na novomeški gimnaziji. Po opravljeni maturi leta 1940 se je vpisal na strojni oddelek Tehniške fakultete v Ljubljani, a je študij kmalu prekinil, ker so zaradi vojne fakulteto zaprli. Drugo svetovno vojno je preživel v zaporih in partizanskih bojih. Bil je v internaciji v Monigu pri Trevisu in Gonarsu. Kasneje je deloval je pri narodni zaščiti, bil borec in kurir, nazadnje pa radiotehnik v radiodelavnicah Glavnega štaba Slovenije v Starih Žagah in Črmošnjicah.

Marinček se je najprej ukvarjal s fotografijo, s prijatelji je v Gangster foto studiu v Novem mestu beležil prve fotografske posnetke. Na gimnaziji se je seznanil z Dušanom Povhom, kasnejšim filmskim režiserjem, s katerim sta bila vseskozi poklicno povezana. Leta 1940 je posnel svoje prve metre filmskega traku. To so bili jesenski motivi iz Novega mesta in Ljubljane. V kamero je ujel novomeški Glavni trg in tako imenovano mestno hišo, stavbo, v kateri je živela njegova družina in ki je bila med vojno uničena. Posnel je tudi nekaj prizorov iz družinskega življenja in prizorov z reke Krke. V začetku vojne v Novem mestu je s prijatelji posnel posledice bombardiranega mesta.

Junija 1945 pa je nastalo prvo samostojno Marinčkovo delo. To je bil filmski zapis kongresa AFŽ v Ljubljani. Do leta 1947 je snemal in montiral filmske novice, zlasti Obzornik. Leta 1947 je šel na strokovno izpopolnjevanje v Prago, po vrnitvi je pričel snemati prvi povojni celovečerni film Na svoji zemlji, ki ga je tudi montiral. Marinček je bil med ustanovitelji in prvimi delavci državnega Filmskega podjetja Demokratične federativne Jugoslavije – direkcije za Slovenijo. Kot snemalec, reporter in montažer je sodeloval pri postavljanju temeljev slovenske kinematografije. Po letu 1951 je deloval v Društvu slovenskih filmskih delavcev in v Savezu filmskih radnika Jugoslavije. Ob slovenskih in jugoslovanskih je snemal tudi koprodukcijske celovečerne filme.

Marinčkova filmografija obsega 56 kratkih filmov, 18 celovečernih igranih filmov, bil je direktor fotografije prvega slovenskega dokumentarnega filma v cinemaskope formatu Štehvanje (1959), prvega slovenskega kratkega barvnega filma Ob žici okupirane Ljubljane (1959), prvega slovenskega celovečernega barvnega filma Srečno, Kekec! (1963) in prvega slovenskega barvnega filma v cinemaskope formatu Amandus (1966). Prav tako je kot direktor fotografije, ponekod tudi kot montažer, sodeloval pri celovečernih filmih Kekec (1951), Jara gospoda (1953), Deveti krog (1960), Ne joči, Peter (1964), To so gadi (1977) in mnogih drugih. Ob slovenskih in jugoslovanskih je snemal tudi koprodukcijske celovečerne filme.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi drugo zvezno nagrado za kamero v filmu Na svoji zemlji in drugo nagrado za fotografijo v Pulju za film Deveti krog, ki je bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Upokojil se je leta 1975, a je na področju filmske industrije ostal aktiven še naprej.