Po zaključeni gimnaziji v Gorici leta 1872 je dve leti služil vojaščino, nato je do leta 1877 študiral klasično filozofijo, najprej v Gradcu, kasneje na Dunaju. V času bivanja na Dunaju je bil član Slovenskega akademskega društva. Leta 1878 je bil rezervist v vojni za okupacijo Bosne in Hercegovine, leto za tem pa je opravil državni izpit za gimnazijskega profesorja, kar mu je omogočilo poučevanje na gimnazijah v Gradcu in Trstu (1879-1882) ter kasneje na nemških gimnazijah v Pazinu (1883-1890) in Puli (1890-1897). V letih 1897-1902 je bil ravnatelj na gimnaziji v Splitu, do 1919 pa na hrvaški gimnaziji v Pazinu. Tu se je tudi upokojil in dočakal smrt.
Od leta 1908 do 1912 je bil šolski svetnik za pazinski okraj, 1912. leta pa je bil izvoljen za člana pokrajinskega šolskega sveta za Istro. Zelo se je zavzemal za dijake; organiziral jim je prehrano, stanovanja in štipendije, po njegovih zaslugah je bil tudi zgrajen dijaški dom v Pazinu. Tudi za starejše slušatelje je organiziral večkratna nedeljska izobraževalna predavanja v Pazinu. Po dolgoletnem trudu mu je uspelo doseči ustanovitev hrvaške osnovne šole (1884), pripravnice za učiteljišče (1890) in privatne ženske učiteljske šole (1912) v Pazinu. Njegovo delovanje ima velik pomen v preporodu Istre.
Pazinska gimnazija mu je leta 1969 postavila spominsko nagrobno ploščo.
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 8, Gorica 1982, str. 128-129