Ignac KLEMENČIČ

Osnovno šolo je obiskoval v Trebnjem. Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral na filozofski fakulteti Univerze v Gradcu, kjer je leta 1876 diplomiral in leta 1879 doktoriral. V doktorski tezi je obravnaval mehansko histerezo.

Leta 1895 je Klemenčič postal redni profesor univerze v Innsbrucku. Povabljen je bil za dopisnega člana dunajske Akademije znanosti in tudi za profesorja na Tehniški visoki šoli na Dunaju, vendar je leta 1901 nenadno umrl.

Raziskoval je področji elektrike in magnetizma. Znan je po merjenjih svetlobne hitrosti v nekaterih plinih in njihove dielektričnosti. Klemenčič je potrdil eno od napovedi Maxwellove teorije o termodinamiki. Ponovil je tudi Hertzove poskuse z radijskimi valovi. Naprava, s katero je meril energijski tok elektromagnetnega valovanja s termoelementom, je bila znana kot Klemenčičev križ. Skupaj s P. Csermakom je opazoval interferenco radijskih valov ter raziskoval lastnosti trajnih magnetov. Objavil je preko trideset člankov in leta 1892 skupaj prejel Baumgartnerjevo nagrado dunajske Akademije. Kljub temu, da je živel in deloval ves čas v tujini, je ohranil trdno slovensko narodno zavest.

Za njegove zasluge za prepoznavnost Slovenije in slovenskega naroda v svetu in Evropi so mu šele 15. maja 1973 na rojstni hiši v Kamnem Potoku odkrili spominsko ploščo. Slavnostni govornik je bil takratni nestor slovenskih fizikov prof. dr. Lavo Čermelj, ki je z izbranimi besedami predstavil Klemenčiča kot človeka in znanstvenika.