Hieronymus HACKEL

Rojen je bil v Mistrovicah (Meisterdorf) na severu Češke, kjer najdemo množico izpeljank iz priimka Hackel. Na tem prostoru sta imela graverstvo in brusilstvo ugledno tradicijo, saj poznavalci razen Hackla omenjajo in cenijo še številne druge (Dominika Biemanna, Augusta Böhma, Franza Pelikana itd.).

Njegov prihod v Celje raziskovalci povezujejo z oktobrom 1808, ko je bilo izstavljeno dovoljenje za njegovo preselitev iz češkega v štajerski gubernij. Steklarstvo je bilo v celjski okolici namreč takrat zelo razvito, zato so mojstri različnih steklarskih strok prihajali iz vseh okoliških dežel.

Hackel je izdeloval gravure na steklene izdelke okoliških steklarn po naročilu in jih v skladu z navadami praviloma ni signiral; obstajata pa dva signirana primerka, ki ju hranita londonski in praški muzej in tako izpričujeta, da gre za mojstra, ki je delal v Celju. Tudi zabeležka iz mrliške knjige župnije Sv. Danijela v Celju priča, da je umrl v eni izmed hiš današnje Stanetove ulice.

Njegovi izdelki so bili med poznavalci steklenih gravur že dolgo občudovani in pripisani neznanemu mojstru, ki so ga poimenovali »Mojster vzhajajočega sonca«. Šele v 70. letih 20. stoletja so strokovnjaki na podlagi detajlov ugotovili, da sta »Mojster vzhajajočega sonca« in H. Hackel ena in ista oseba.

Njegove gravure slovijo po prefinjeni filigranski tehniki, odlični kompoziciji in mehkem soju, ki daje njegovim izdelkom neko posebno poetično razsežnost. Zanj je značilen zelo širok razpon motivov – od antičnih in svetopisemskih do klasicističnih in bidermajerskih. Čeprav njegovi izdelki ne kažejo vedno tehnične perfekcije, jo več kot nadomešča izrazna moč njegovih kompozicij. Velja za enega največjih mojstrov gravure na steklo sploh in njegov opus še vedno ni v celoti razkrit.

V Celju ni ohranjen noben njegov izdelek.