Gizela WAGNER (por. KURTH)

Njen oče je bil Franc Wagner, direktor pomožnih uradov novomeškega sodišča, mati pa je bila hči znanega novomeškega posestnika in čevljarskega mojstra Janeza Rosmanna.

Gizela je najprej odraščala v Novem mestu, od leta 1887 pa je bila nekaj let v Ljubljani, kjer je obiskovala šolo pri uršulinkah. Vsestransko se je izobrazila. Pri štirinajstih letih se je začela učiti tujih jezikov, igranja je na klavir, se učila slikarstva in ročnih del.

V Ljubljani se je seznanila s pesnikom Dragotinom Kettejem. Za njeno spominsko knjigo je na prošnjo sošolca Petra Horvata četrtošolec Kette leta 1893 napisal sonet z akrostihom Gizelici Wagner. Leta 1894 se je Gizela iz Ljubljane vrnila v Novo mesto in ko je kasneje na novomeško gimnazijo prišel tudi Kette, je obnovila stike z njim. Kette jo je tudi poučeval francoščino in kakor sestri Miri Wagner je leta 1898 tudi njej v spominsko knjigo vpisal verze Ne v album, v srce.

Nekaj let po Kettejevim odhodu iz Novega mesta je Gizela postala pesniški ideal šest let mlajšega pesnika in pisatelja Milana Puglja. Posvetil ji je več pesmi in črtic (npr. Gizela) in svojo najdaljšo novelo Na valovih mladosti, v kateri precej realistično opisuje svoje razmerje do temperamentne črnolase Gizele z zamišljenimi in globokimi očmi. Leta 1902 se je Gizela v Novem mestu poročila s postajnim načelnikom iz Viersbacha na Tirolskem Moritzem Kurthom. Kmalu je ovdovela in nato sama skrbela za njune tri otroke. Pugelj se je tudi kasneje zanimal za njeno življenje in tudi ona se ga je rada spominjala in z ljubeznijo ter spoštovanjem govorila o razgovorih, recitiranju pesmi in klavirskih urah, ki sta jih preživela skupaj.