Giulio RUZZIER

Rodil se je v kmečki družini kot prvi izmed štirih bratov staršema Luigii roj. Spek in Giorgiu Ruzzierju. V Portorožu je obiskoval osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom in nato nižjo gimnazijo v Piranu. Tu ga je likovni pouk  učil profesor  Guido La Pasquala, ki je opazil njegov risarski talent in ga navdušil za likovno ustvarjanje, a si njegova družina tedaj ni mogla privoščiti dragega izobraževanja na likovni akademiji. Šolanje je nadaljeval na tedanji vajeniški šoli (Scuola apprendisti) v Izoli, kjer se je izučil za mehanika. Zaposlen je bil v piranski ladjedelnici in drugih podjetjih kot mehanik za ladijske stroje, avtomehanik in mehanik za kmetijske stroje ter v družinskem cvetličarskem podjetju v Sečovljah, kjer je z družino živel od leta 1976.

Po upokojitvi se je ponovno posvetil likovnemu ustvarjanju in izdelavi skulptur iz različnih materialov, predvsem iz odpadnih delov starih koles. Vpisal se je v likovno društvo pri Skupnosti Italijanov “Giuseppe Tartini” Piran in v Likovno društvo Solinar iz Pirana, kjer je izpopolnjeval svoje znanje pod vodstvom različnih mentorjev. Njegovo slikarstvo je bilo tesno povezano z raziskovanjem lokalne zgodovine in kulturne dediščine. Poustvarjal je motive iz preteklosti, da bi ohranil zgodovinski spomin nanjo in način življenja na območju občine Piran ter širše v Istri. Med drugim je narisal dva zanimiva ciklusa zgodovinskih slik: o tramvaju, ki je vozil med  Piranom in Lucijo med letoma 1912 in 1953 in o nekdanji istrski železnici, znani pod imenom Parenzana ali Porečanka, ki je 33 let (1902-1935) povezovala Trst in Poreč. Pred risanjem zgodovinskih motivov je vselej opravi temeljito raziskovalno delo in proučil stare fotografije, pisne vire in lokacije motivov, poiskal še vidne sledi in jih dokumentiral. Danes je po stari železniški progi Parenzana speljana kolesarska pot. Giuliu se je tako porodila ideja o izdelavi modelov lokomotive in vagonov iz kosov starih koles, ki jih je združil z električnim varjenjem. Ena od teh lokomotiv tip U-37 v merilu 1:4 je od leta 2016 postavljena kot spominsko obeležje v Luciji na lokaciji, kjer je bila nekoč železniška postaja, druga se od leta 2018 nahaja pred restavracijo “Stazione Parenzana” v Seči, tretja je od leta 2021 razstavljena na trasi Parenzane v Portorožu. Sestavil je tudi maketo piranskega tramvaja v merilu 1:5, ki je od leta 2022 razstavljena v Luciji ob modelu lokomotive. Iz železa je izdelal tudi več skulptur živali, ljudi in raznih predmetov.

Svoja dela je predstavlja na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem in v Italiji. S fotografijami njegovih slik in modelov je likovno opremljenih tudi nekaj knjižnih izdaj. O lokalnih zgodovinskih zanimivostih, med drugim o piranskem tramvaju, s katerim se je vozil v šolo zadnja tri leta njegovega obstoja, o sečoveljskem rudniku, opekarni v Fiesi itd. je napisal več prispevkov za slovenske in italijanske tiskane ter spletne revije.

Za slikarska in kiparska dela je v okviru projekta Zlata paleta, ki ga vsako leto organizira Zveza likovnih društev Slovenije (ZDLS), prejel več nagrad in priznanj (zlato in srebrno paleto za kiparstvo, srebrno in bronasto paleto za slikarstvo) in 10 certifikatov za kakovost.

Devet let je bil član etnografske skupine Solinarska družina (La Famea dei salineri), ki od leta 2004 deluje pri Skupnosti Italijanov “Giuseppe Tartini”  Piran z namenom predstavitve solinarskih običajev.

Leta 2019 je za svoj doprinos k ohranjanju lokalne in istrske zgodovinsko-kulturne dediščine in tradicije prejel Zlati grb Občine Piran, najvišje občinsko priznanje.