Franco JURI

Izhaja iz hrvaško-furlanske družine, ki si je domovanje ustvarila v Kopru, v času, ko so ga napolnili številni priseljenci. Franco in njegov starejši brat Aurelio Juri sta odraščala v večkulturni družini, pa tudi v nacionalno zelo pisanem okolju. Leta 1971 se vpiše na koprsko italijansko gimnazijo. Na Radiu Capodistria sodeluje z glasbenimi oddajami. Po maturi se leta 1975 vpiše na filozofsko fakulteto in študira geografijo ter italijanščino. Sodeluje z Dušanom Plutom, tedaj asistentom na geografiji, in pri njem dokonča seminarsko nalogo z – vsaj za tiste čase – čudaško temo: jedrske elektrarne. Izvlečke iz seminarske naloge bo leta 1980 objavil v Tribuni. Leta 1978 prevzame vodenje koprskega Mladinskega kulturnega centra. 26. maja na Titovem trgu sodeluje pri organizaciji koncerta Buldožerjev, Pankrtov, Aree, Petra Mlakarja in drugih. Koncert se konča z incidentom, saj eden od nastopajočih vrže med publiko steklenico in pokaže zadnjico.  Vodstvu MKC-ja izrečejo nezaupnico. Juri v prostorih MKC pripravi razstavo karikatur – najraje riše Tita in Castra, tu in tam tudi v delikatnih pozah, zaradi česar vseh karikatur ne pokaže. Potem se mora posloviti od MKC-ja.

Intenzivno se začne ukvarjati z glasbo in v skupini Istranova igra harmoniko, kitaro, sopele (nekakšno oboo) in cindro (tamburico). Istranova precej nastopa po Sloveniji, Avstriji in Italiji, leta 1982 izda prvo ploščo, leta 1985 pa drugo. Skupina navdih išče v pestri istrski glasbeni in socialni tradiciji.

Leta 1982 odide v vojsko v Šibenik, v mornarico, kjer je tudi glasbenik. Leta 1985 sodeluje pri ustanavljanju zelene frakcije ZSMS v Kopru, ki protestira zlasti proti termoelektrarnama Milje in Plomin. Prek te pobude se poveže z republiško ZSMS in od krškega kongresa z njo bolj ali manj redno sodeluje. Leta 1986 se vpiše tudi med tržaške zelene in je eden redkih slovenskih državljanov, ki so člani stranke, pa niso v ZK. Ko ga bodo kasneje vprašali, kako si predstavlja Slovenijo leta 2000, bo povedal, da bo prihodnost morda nikakršna, če ne bomo zaprli jedrske elektrarne.

Leta 1987 postane asistent za italijanski jezik in italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1988 se vpiše še v italijansko Radikalno stranko, vendar mu forsiranje kulta osebnosti Marca Pannele ne diši preveč. Da pobudo za peticijo, v kateri podpisniki protestirajo proti temu, da bi Jugoslavija manjšinsko problematiko reševala centralizirano. Iniciativa dobi ime Skupina 88 in se zavzema za demokratizacijo odnosov znotraj manjšine in v širši družbi. Pridruži se kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic in skupaj s Francetom Bučarjem in Igorjem Škamperletom odpotuje v Rim na pogovore z italijanskimi parlamentarci. Veliko pozornosti nameni tudi istrskim vprašanjem. Leta 1989 ga Ciril Ribičič v imenu CK ZKS povabi, naj sodeluje pri pisanju partijskega manjšinskega programa, in Franco vabilo kot nečlan sprejme. Ob tem tematizira tabuizirano vprašanje eksodusa Italijanov iz Istre. Skupina 88 je nekaj časa zelo dobro sodelovala s koprsko podružnico SDZ.

Pridruži se Debatnemu klubu ’89. Ko se kosovski rudarji zapro v starotrški rudnik, Franco sodeluje na zborovanju v Cankarjevem domu in s citiranjem Prešernovih verzov »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi« požanje buren aplavz.

Aprila 1990 je bil v Kopru na listi ZSMS-LS izvoljen za poslanca. Njegova kandidatura za položaj veleposlanika v Argentini ni bila uspešna, je pa postal veleposlanik v Španiji in na Kubi, po vrnitvi domov pa še državni sekretar na zunanjem ministrstvu. Iz tistih časov je znana njegova polemika z veleposlanikom v ZDA Dimitrijem Ruplom. Ko je Rupel postal zunanji minister, je Juri odšel z ministrstva. Izbral je poklic svobodnega novinarja in satiričnega karikaturista. A še vedno je ostal angažiran. Morda se je še najbolj izpostavil v času referenduma o vstopu Slovenije v Nato, ko sta obe, koalicija in opozicija, trobili v isti rog, pa je kljub temu 39 odstotkov volivcev glasovalo proti vstopu v Natu.

Franca Jurija mnogi še najbolj poznajo kot enega redkih slovenskih karikaturistov. Risati ga je naučil brat Aurelio. Sprva je objavljal v Katedri in Tribuni, nato v Teleksu, potem je začel karikature vsak dan risati za Delo, pozneje za Dnevnik. Vse do medijskega “uravnoteževanja” je objavljal tudi v Primorskih novicah.

Juri je s stranko Zares sodeloval na državnozborskih volitvah v Sloveniji leta 2008, ko se je uvrstila na tretje mesto med vsemi strankami in je postal vnovič poslanec. 11. septembra 2010 je bil Juri izvoljen za podpredsednika Zaresa. 1. januarja 2011 je bil izvoljen za vodjo poslanske skupine Zares. Na državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral na listi Zares, ko so jih volivci politično izbrisali.

1. 3. 2013 je nastopil funkcijo direktorja Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran. V petletnem mandatu si je prvenstveno zastavil urediti financiranje piranskega muzeja, da ga ne bi država povsem prepustila ustanoviteljici, občini Piran. Zavedal se je, da bo to možno le vkolikor muzej pridobi status državnega muzeja nacionalnega pomena. Od direktorskega mesta se je poslovil februarja 2025, ko se je upokojil.