France PAVLOVEC

Njegov rod izvira iz Kilovč, lepe vasice nad Ilirsko Bistrico. Osnovno šolo je sprva obiskoval v Ilirski Bistrici. Po očetovi smrti se je mati z otroki preselila v Ljubljano. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji na Poljanah, vendar gimnazije ni dokončal. Preživljal se je z različnimi priložnostnimi deli. Leta 1914 je odšel na vzhodno fronto, kjer je bil zajet na ruski fronti in se je kot jugoslovanski prostovoljec vrnil v domovino 1918 leta. Zaposlil se je na železnici, najprej kot delavec, nato kot pisarniški uslužbenec.

Slikarstvu se je posvetil razmeroma pozno. Da postane slikar se je odločil po ogledu razstave Jakopiča, Kosa in Tratnika v Jakopičevem paviljonu. Obiskoval je slikarsko šolo v Ljubljani, med leti 1923 in 1928 pa Akademijo v Zagrebu. Zanj se je osebno zavzemal in ga podpiral Ivan Meštrović. Kot svobodni umetnik se je 1928 vrnil v Ljubljano in se pridružil »Četrti generaciji« in z njo tudi prvič javno nastopil. Po poroki se je preselil v Stožice pri Ljubljani.

Pavlovec izhaja iz poznega slovenskega impresionizma. Njegova dela so poetično navdahnjena in čustvena, barve so harmonične. Slikal je samo v oljni tehniki, večinoma krajine, izjemoma tudi portrete in tihožitja. Krajine so odraz njegovega individualnega doživljanja motiva. Velja za najboljšega krajinarja po Groharju in Jakopiču. Upodabljal je motive iz ljubljanske okolice, slikovite podobe Save pri Tomačevem, na Ježici in pri Medvodah. Veliko je slikal v Bohinju in ob Soči, privlačili pa so ga tudi kraški in istrski motivi. Pred drugo vojno je slikal gorenjske motive v Podkorenu, in Planici, krajine v okolici Št. Lovrenca na Dolenjskem. Med vojno je slikal Stožice in bližnjo okolico, po vojni pa je slikal tudi na Primorskem, v Bohinjskem kotu, ob Soči in v Trenti. Dvakrat, leta 1949 in 1951 je prejel Prešernovo nagrado. Žal je od leta 1952 bolehal in vse manj slikal v naravi. Ko ni mogel več potovati, si je pri slikanju pomagal s fotografijo.