R. 9. sept. 1882 v Novem mestu, u. 19. avg. 1898 prav tam za tuberkulozo možganov po končanem 4. razredu gimnazije. S Kettejem se je seznanil, če ne prej, v šolskem letu 1897/98, ko se je ta iz Kandije preselil k Stamcarjevim staršem pod Marof (danes Kettejev drevored 7). Kette je bil zelo navezan na 6 let mlajšega Franceljna, ga vzgajal (verjetno tudi inštruiral) in uvajal v književnost ter mu dajal prepisovati svoje pesmi, ki so nastajale iz ljubezni do Novomeščanke Angele Smolove. Ko se je Kette s težkim srcem po maturi poslovil od Novega mesta, je ohranil stike s Stamcarjem, kakor kažeta dve ohranjeni pismi Stamcarju. Zadnje, pisano 16. julija 1898 se končuje: “Pozdravi Tvojega očeta in mamo, Šeška in ono (Angelo), ki je ne moreš pozdraviti. Wir werden trachten, Sie zu vergessen (poskušali jo bomo pozabiti)”. To seveda pesniku ni uspelo, saj so prav po njegovem odhodu iz Novega mesta nastale najlepše pesmi, posvečene Angeli.
- D. Kette: Zbrano delo II, str. 309
- Dolenjske novice 1898 št. 17, str. 144.
- Mrliške knjige.