Galleria fotografica
Rojen je bil na majhni kmetiji v zaselku Korte, v bližini vasi Šonovo pri Kozjem. V Krškem je po meščanski zaključil še srednjo gradbeno šolo. Pred drugo svetovno vojno je kot gradbeni tehnik delal pri gradnji in obnovi cest na celjskem območju, simpatiziral z OF, bil s strani gestapa zaprt, od jeseni 1944 v partizanih.
Jeseni 1945 je kot vodja tehnične baze prostovoljno pomagal pri obnovi Kozjanskega in se nato po več premestitvah uspel zaposliti v celjskem podjetju Beton. Leta 1957 se je izpopolnjeval v Nemčiji in izkušnje njihovega stanovanjskega gospodarstva uspešno uvajal v kasnejšo lastno prakso. Po vrnitvi je v istem letu postal podpredsednik, jeseni 1958 pa predsednik Občinskega ljudskega odbora Celje.
Njegovo obdobje zaznamujeta racionalnejša stanovanjska izgradnja in vzdrževanje, številni objekti javnega pomena (OŠ na Dobrni in Hudinji, delavska menza itd.) ter obsežna dela na regulaciji celjskih vodotokov in komunalni infrastrukturi. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Združenja stanovanjskih investitorjev v Ljubljani in za prispevek Specializacija v gradbeništvu prejel Kidričevo nagrado.
Leta 1961 je bil zaradi političnih čistk razrešen (sodišče ga kasneje rehabilitira), zato je odšel v Ljubljano, vodil Združenje investitorjev, nato pa trinajst let (do upokojitve leta 1976) Gradbeni center Slovenije. Za potrebe centra je izvedel preko 20 raziskav s področja stanovanjskega gospodarstva in racionalizacije gradbeništva.
J. Germadnik: Vodili so Celje, Celje 2005, str. 128–131
M. Mikola: Upravnopolitični razvoj občine Celje v obdobju 1954–1969, v: Celjski zbornik, 1986, str. 147–158
J. Orožen: Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, Celje 1980 (poglavje Občina Celje 1955-1965)
M. Premšak: Pospešena stanovanjska gradnja in čas regulacije Savinje, v: Večer, 2001, št. 80, str. 15
F. Rupret: Kratek življenjepis s poudarkom na mojem županovanju v Celju, Ljubljana, 26. 10. 1999. Tipkopis, predan domoznanskemu oddelku Osrednje knjižnice Celje za potrebe razstave in Celjskega biografskega leksikona.
Franc Rupret (sin): Povzetki iz zgodovine družine Rupret, Ljubljana, 9. 2. 2001