Franc PRAČEK

Njegov oče je umrl kot vojak v prvi svetovni vojni leta 1915 in takrat dvanajstletni Franc je moral pustiti šolo in poiskati delo, da je mami pomagal preživljati družino; bil je najstarejši in edini sin, v družini so bile še štiri sestre in stara mati. Tudi potem, ko se je poročil z Ano Bizjak, po domače Ihan’no, je domače in mamo preživljal z občasnimi deli v Tekstilni tovarni v Ajdovščini, v železnini pri Pračku na današnjem Lavričevem trgu v Ajdovščini, največ pa je delal v pruftu, kamnolomu v Žapužah, kjer so kopali in pripravljali različen gradbeni material (gramoz, pesek, …). Njegovo veliko veselje pa je bila kmetija.
8. marca 1943 so ga Italijani mobilizirali v posebne kazenske delovne enote (battaglioni specialli). Preko Potenze (tu so ga dodelili v 233. četo), Melfija in Livorna so jih maja 1943 prepeljali na Sardinijo. Njegova četa je bila nameščena na letališču v Vena Fiorita, kjer so kopali zaklonišča za letala, vojaško opremo in ljudi, kosili travo, urejali ceste.
8. 9. 1943 je Italija kapitulirala vendar se za njih življenje ni dosti spremenilo. Še naprej so kopali jarke in razkladali orožje in raznovrstno strelivo, ki so ga Nemci, ki so za kratek čas prevzeli oblast na Sardiniji, dovažali iz Italije in pozneje še iz Afrike. Morali so tudi čistiti ruševine v bližnjih mestih. Po umiku Nemcev s Sardinije so bili razmere zelo slabe, saj so jim še vedno poveljevali italijanski poveljniki. Hrane je bilo vse manj, včasih sploh nič. V začetku marca 1944 so njegovo četo sprejeli pod zavezniško komando in sicer pod poveljstvo VII. ameriške armade in razmere so se izboljšale. Američani so 26. 3. 1944 njegovo četo prepeljali na Korziko in jo namestili v Bastiji. Delali so na vojaških objektih skupaj z ameriškimi vojaškimi enotami. Opravljali so razna dela v zvezi s preskrbo goriva, in sicer v skladiščih razstreliva in na bencinskih črpalkah. Zboljšala se je hrana, uredile pa so se tudi higienske razmere. Najtežje je bilo, ker vse od kapitulacije Italije niso imeli vesti od doma. 25. 4. 1945 so jih prepeljali v Marseille in nastanili v Miramasu. Konec oktobra 1945 so jih z vlakom preko Švice in Italije prepeljali do Postojne in nato v njihove domače kraje.
Franc Praček za časa svojega življenja ni za čas prisilnega dela v posebnih bataljonih dobil nobene odškodnine ali vojaške pokojnine. Po vojni se je zaposlil na Primorju in tam dočakal upokojitev.