Franc GUMILAR

V Lendavi je končal meščansko šolo, v Čakovcu pa učiteljišče (podatek v nekrologu leta 1973, da naj bi učiteljišče končal v Szombathelyju, je napačen). Od leta 1910 do 1912 je služboval kot učitelj v Podravski Slatini in od leta 1912 do 1914 v Babini gori v Slavoniji. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko. Kot vojak avstro-ogrske armade je padel v rusko ujetništvo, od koder se je po navedbah v knjigi Prekmursko šolstvo vrnil leta 1920 po morju prek Vladivostoka, Hongkonga, Singapura, Colomba in Port-Saida (Sueškega prekopa). Od leta 1921 do 1923 je bil šolski upravitelj (ravnatelj šole) v Turnišču, nato leto dni v Veliki Polani, od leta 1924 do 1945 pa v Lipovcih.
V Veliki Polani je ustanovil gasilsko društvo. Deloval je kot ljudski učitelj na vasi in predaval na učiteljskih strokovnih srečanjih. Med prvimi v Prekmurju je začel zbirati različno gradivo, za katerega je menil, da ga je vredno ohraniti. S tem je začel spodbujati tudi k ustanovitvi pokrajinskega muzeja. V letih 1934/1935 je dal pobudo za ustanovitev Prekmurskega muzejskega društva in muzejske knjižnice, ki sta začela delovati v Murski Soboti in pomenita zametke današnje muzejske dejavnosti v Pomurju. Bil je med ustanovitelji skupine in časopisa Mladi Prekmurec. Zanj in za druga glasila je pisal članke o turških vpadih, plemiških rodbinah v Prekmurju, legendi o sv. Ladislavu in druge. Znani so njegovi prispevki domoznanskega značaja v Murski krajini, Novinah, Slovenskem učitelju, v prekmurski številki Trgovskega lista ter v Vodnikovi pratiki leta 1939, v Ptujskem tedniku leta 1956 ter v Svetu ob Muri prav tako leta 1956.
Po drugi svetovni vojni je bil od leta 1947 do upokojitve leta 1962 upravnik muzeja na Ptuju. Veliko pozornosti je namenjal raziskovalnemu delu zaposlenih v arheologiji in etnologiji. Sam se je posvečal tudi muzejskemu pedagoškemu delu.
Po upokojitvi se je preselil v Maribor in v tamkajšnjem Pokrajinskem arhivu raziskoval madžarsko gradivo.