Fran ŽIŽEK

Fran Žižek, rojen Mariborčan, je otroštvo preživel na Studencih. Obiskoval je klasično gimnazijo. Po maturi leta 1934 se je želel vpisati na slikarsko akademijo v Zagreb, a mu starša tega nista mogla omogočiti. Štipendije ni dobil, zato se je odločil, da si poišče delo. Prevajal je in kratek čas pisal gledališke kritike za tednik Borba. Ker je že kot dijak rad stal na odru še danes znanega Malega odra v Mariboru, je menil, da bi lahko postal igralec. Osnoval je Dramski studio in ugotovil, da mu bolj leži režija. Vključil se je v Zvezo mladih intelektualcev ter pripravil cikel predavanj o razvoju evropskega gledališča. Ob poslušanju predavanja Bratka Krefta pa se je navdušil nad češkim avantgardnim gledališčem. Štipendije za študij v Pragi ni dobil. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da se je zapletel v »Furijanovo afero« in se uprl umetniški usmeritvi mariborskega poklicnega gledališča. Zato se je odločil, da bo odšel v Prago in prosil znamenitega češkega režiserja E. F. Buriana, če se lahko uči od njega. Denar za pot je zbral pri premožnih Mariborčanih in leta 1936 se je že učil od znamenitega mojstra ter prisostvoval na vajah njegovega avantgardnega gledališča D 36. Da si je zagotovil bivanje v študentskem domu, se je vpisal na študij igralske umetnosti, kasneje se je prepisal na Visoko šolo političnih ved. Čeprav je bil ponosen Burianov učenec, so ga zanimale tudi metode drugih avantgardistov ter tradicionalno gledališče.
Poln idej in navdiha se je leta 1938 zaradi bližanja druge svetovne vojne vrnil domov. Kot alternativo poklicnemu gledališču je ustanovil Neodvisno gledališče in kmalu prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališča na Ptuju. Vojno je preživel v ujetništvu, po vojni pa se je priključil Narodnemu gledališču v Mariboru. Tukaj je bil dve leti med vodilnimi režiserji in je pomembno prispeval k povojni obnovitvi mariborske gledališke hiše. Potem je do leta 1951 režiral v ljubljanski Drami, nakar se je vrnil v domače gledališče. Veliko je tudi gostoval. Vseskozi je preko slovenskih del, del svetovne dramatike, opere in celo preko lastne drame Otroci apokalipse uveljavljal moderne umetniške tokove. V uprizoritve je vnesel mnoge novosti, kot so pantomima, plesne prvine, glasba in svetlobni efekti.
Leta 1956, ko je doživljal svoje največje gledališke uspehe, se je v Sloveniji začela prebujati ideja o lastni televiziji. Povabili so ga k sodelovanju in mu nudili mesto prvega slovenskega televizijskega režiserja. Po začetnem obotavljanju je delo sprejel in sprva režiral radijske igre. Leta 1958 pa je režiral prvo slovensko tv dramo Noč na verne duše. Kasneje je režiral še tv opere, tv igre, nadaljevanke in dokumentarne nanizanke ter kvize, med drugim leta 1960 prvi slovenski televizijski kviz Poznaš svoj domači kraj? Velja za pionirja umetniške televizijske produkcije.
V gledališče se je vračal samo v okviru gostovanj in nato še leta 1964, ko se je vrnil v Dramo SNG Maribor. Prevzel je vlogo ravnatelja in kot umetniški vodja ter režiser ostal v Mariboru do leta 1967. V tem obdobju je ustanovil televizijski studio, skrbel za televizijske prenose iz gledališča ter vpeljal Slovenski teden drame, iz katerega se je kasneje razvilo današnje Borštnikovo srečanje. Po letu 1967 pa je nadaljeval z ustvarjanjem na televiziji.
Znanje o televizijski režiji je prenašal tudi študentom na AGRFT. Prav tako je objavljal dramaturške analize in besedila o gledališču. S svojim delom, o katerem lahko beremo v njegovih knjigah, je bogatil slovenski kulturni prostor.  Od leta 2002 njegovo zapuščino v obliki knjig, revij in slik hranijo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Zadnja leta je preživel v Domu starejših občanov Medvode, kjer se je ukvarjal s pisanjem scenarija za dokumentarno-igrani film Od Poetovione do Ptuja.