Elizabeta KUKOVEC

Rodila se je na Bregu pri Ptuju kot hči kovaškega mojstra. Dekliško osnovno šolo je obiskovala na Ptuju. Bila je med najboljšimi učenkami in je po končani pripravnici stopila na učiteljišče ter ga leta 1899 zaključila. Več desetletij je opravljala učiteljski poklic v Stopercah. S svojim vztrajnim pedagoškim delom pa se je dvignila čez okvire delovanja podeželske učiteljice tistega časa ter se povzpela med ugledne slovenske pedagoge.
Že v prvih letih učiteljevanja se je začela zanimati za uspešno in didaktično delo v razredu. V letih 1921–1922 je začela izvajati učna načela moderne metodike v osnovni šoli, ki so poudarjala učenčevo samostojnost in aktivno sodelovanje pri pouku. Redno je objavljala v pedagoških revijah, kot so Popotnik, Slovenski učitelj in Šolski list, ter predavala v učiteljskih društvih in na zborovanjih. V letih 1912–1913 je napisala in pri Slovenski šolski matici v Ljubljani izdala knjigo Domoznanstveni pouk v ljudski šoli. Delo je izšlo v dveh snopičih kot pomožna knjiga za učitelje, ki so se po osnovnih šolah lotevali pouka domoznanstva, in naj bi služila kot vzorčni primer za pripravo tovrstnega gradiva. Domoznanstvo kot takratni učni predmet v nižjih razredih osnovne šole je namreč pomenilo celostni pouk, ki še ne pozna predmetnosti in je vezan na spoznavanje določenega geografskega oz. upravnega območja. Eliza Kukovec je v svoji knjigi pokazala, kako se pouka domoznanstva loteva na svoji šoli in podala pri tem podrobni opis Haloz, Slovenskih goric in Pohorja.
Takratno učiteljstvo, ki je bilo željno ustreznih navodil, je knjigo z veseljem uporabljalo, kritiki pa so jo sprejeli z mešanimi občutki. Pedagog Pavel Flere je knjigi priznal metodološko izvrstnost, očital pa ji predvsem nejasnost pri opisih nekaterih mest in površnost pri navajanju krajevnih leg. Na pobudo Pavla Flereta je začela v letih 1921– 1922 izvajati učna načela moderne didaktike v prvih treh razredih osnovne šole. Poleg strokovnega dela je skrbela tudi za gospodarski napredek šole.
Leta 1927 je postala ravnateljica šole, leta 1937 pa jo je šolska oblast proti njeni volji upokojila. Zaradi pomanjkanja učiteljskega kadra in njenega veselja do dela, je še naprej poučevala otroke in se udeleževala vseh sestankov in konferenc in svoje znanje prenašala na druge. Največ je pomagala svojim siromašnim učenem, ki jim je bila prava krušna mati. Njeno največje zadovoljstvo je bil napredek njenih učencev in je za to tudi žrtvovala ves svoj zaslužek. Pri učencih je vzgajala estetski čut, smisel za obliko in čistost. Leta 1952 je bila Elizabeta Kukovec drugič upokojena. Umrla je 29. maja 1954.