Drago PERC

Po osnovni šoli se je izučil za torbarja. Skupaj z bratom Miroslavom sta se leta 1942 vključila v narodnoosvobodilni boj zoper okupatorja. Brat, s partizanskim imenom Maks, je prejel najvišje partizansko odlikovanje narodnega heroja. Drago je kmalu po letu 1945 napredoval v direktorja ljubljanske delovne organizacije Indus. 15. januarja 1953 ga je ministrstvo za industrijo LRS imenovalo za direktorja Tovarne usnja v Konjicah. Po mnenju nekaterih je Perc želel združiti pod eno streho celo usnjarsko industrijo v Sloveniji. Istočasno je širil trgovsko mrežo. Čeprav se Perc ni mogel nikoli prav ustaliti v Konjicah, je podpiral razvoj kraja. Z njegovo pomočjo so v Konjicah dokončali dom kulture in pomagali pri gradnji nove šole. Čeprav je bil pristaš socialističnega sistema, ki je uvedel delavsko samoupravljanje, je bil v tovarni privrženec centralizma. V začetku sedemdesetih let je zaradi osebnega izkoriščanja prišel v navzkriž z zakoni. Leta 1971 so ga odstavili s položaja direktorja. Zaradi malverzacij so ga tudi obsodili.