Galleria fotografica
Plemiška rodbina vitezov oz. baronov Dobrnskih (von Neuhaus, tudi Neuhauser) je svoje ime dobila po gradu Dobrna (Neuhaus) nad istoimensko vasjo, od katerega so se do danes ohranile le še razvaline. Grad so do srede 13. stoletja zgradili krški ministeriali z bližnjega gradu Ranšperk (Rabensberg) in mu dali ime, ki je ustrezalo stanju – Ranšperk je bil z zornega kota rodbine stari, grad pri Dobrni pa novi grad.
Rodbina t. i. prvotnih Dobrnskih se prvič nesporno omenja leta 1322 in je bila veja rodbine krških ministerialov, ki so se prvotno imenovali po Dobrni bližnjem gradu Ranšperk. Ti so izumrli po letu 1378 in pred letom 1395 so jih na gradu Dobrna zamenjali t.i. drugotni Dobrnski. Ta rodbina je nastala s poroko neznane Dobrnske z neznanim članom viteške rodbine, ki se je imenoval po vasi Getzersdorf v Spodnji Avstriji. Tako je ob koncu 14. stoletja na gradu Dobrna živela nova rodbina, ki pa je po pomenu močno presegla svoje predhodnike. Najpomembnejša predstavnika te sta bila salzburški nadškof Eberhard III. († 1427) in njegov brat Sigmund I. († ok. 1429), ki je bil član prestižnega Zmajevega reda in je pokopan v cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori.
Družina je močno povezana z začetki zdravilišča na Dobrni. Dobrnske toplice se prvikrat omenjajo leta 1403, ko sta jih dobila Sigmund in Andrej Dobrnska. Kot prvi arhivalni izpričani lastnik toplici in hkrati gospoščine Dobrna nastopi leta 1582 Franc Dobrnski, ki je toplice odstopil dvema podložnikoma, Blažu Schlossarju kot najemniku in Wolfgangu Arhu kot oskrbniku. Franc je zašel v dolgove, zato je bil primoran posest s toplicami vred prodati. Zatem je bila nekaj let lastnica tudi Rozina pl. Saurau, Frančeva sestra, ki je posest leta 1613 naposled prodala Hansu Gačniku.
Leta 1643 sta bila David in Hartman Dobrnska povišana v baronski stan. Zadnji moški predstavnik koroške veje rodbine je bil Ferdinand Ignac baron Dobrnski, inženir in podpolkovnik, ki je umrl leta 1742 brez potomstva. Bavarska veja rodbine Dobrnskih je izumrla leta 1758.
G. Bucelin: Germaniae topo-chrono-stemmatographicae, sacrae et profanae, 3. del, Frankfurt na Majni 1672, str. 141 (genealoška preglednica). Dostopno na povezavi: http://data.onb.ac.at/rep/103E948C, januar 2019
B. Hajdinjak: Dobrnski do začetka 15. stoletja, v: Kronika, 2014, št. 3, str. 365–410
J. A. Janisch: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2. zvezek, Graz 1885, str. 360
J. Koropec: Srednjeveška Dobrna, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, 1973, št. 2, str. 215–224
D. Kos: Vitez in grad, Ljubljana 2005
I. Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 8. del: Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893
H. Pirchegger: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962
R. Poles: Gospodje Dobrnski in cerkev sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu na Peči (Vinski Gori), v: Kronika, 2014, št. 3, str. 411–422
C. Schmutz: Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark, 3. del, Gratz 1822, str. 24
J. G. Seidl: Bilder aus Untersteyer: Das Mineralbad zu Neuhaus, v: Wiener Zeitschrift, 1837, št. 103, str. 820–823
J. Seifert: Wahrhaffte Historische und Genealogische Beschreibung Deß vortrefflichen Geschlechts Derer Freyherren von Neuhauß in Greiffenfels und Ehrenhauß [et]c. Denen noch andere Frey-Herren von Neuhauß angefüget sind : Sammt einem Register ihrer Tauff-Nahmen und auch dererjenigen, so durch Vermählungen sich mit ihnen befreundet haben, denen hohen Nachkommen zu unterthänigen Ehren und unsterblichen Gedächtnüß mit Fleiß, 1708. Dostopno na: http://mdz-nbn-resolving.de/urn:nbn:de:bvb:12-bsb11096082-0, januar 2019
I. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, 3. knjiga, Ljubljana 1992
I. Stopar: Dobrna, Ljubljana 1980
K. Tangl: Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark, 3. zvezek, Gratz 1852, str. 160–222
Morda vas zanimajo tudi
BELČIČ, Franc
HAJDAREVIĆ, Sabira
