Ciril POLAJNAR – Čibe

Rodil se je v Suhi krajini, mladost pa je preživljal v Novem mestu. Tu je obiskoval gimnazijo in maturiral leta 1940. Bil je med naprednejšimi gimnazijci. Družina je živela v stavbi hotela Metropol, katerega lastnik je bil od leta 1930 Cirilov oče.

V začetku druge svetovne vojne se je vključil v Osvobodilno fronto. Pričel je razdeljevati literaturo osvobodilnega gibanja, ki je prišla iz Ljubljane. Kmalu je skupaj s somišljeniki osnoval lastno okrožno ilegalno tehniko, ki je najprej delovala v samotni cerkvi sv. Roka pri Regrči vasi v okolici Novega mesta. Zaradi bojazni, da bi tehniko ob žegnanju v cerkvi odkrili, jo je avgusta 1941 preselil v hotel v Novo mesto, kjer je delovala do marca 1942. V njej je Ciril razmnoževal ilegalno literaturo. Čeprav so v hotelu takrat bivali italijanski oficirji, sta skupaj z dijakinjo novomeške gimnazije Marjeto Vasič v tajnosti tiskala glasila Osvobodilne fronte, med njimi Slovenski poročevalec za dolenjsko okrožje. Med prenosom tehnike na Trško goro so Polajnar, Vasičeva in njun sodelavec Ljuban Jakše padli v italijansko zasedo. Kot aktivist Osvobodilne fronte je bil Polajnar obsojen na sedem let zapora, po italijanski kapitulaciji pa je odšel v partizane in bil v Kamniško-zasavskem odredu.

Po vojni je opravljal več pomembnih nalog, delal je v propagandi, pri OZNI, na ministrstvu za industrijo in v zvezni upravi za pospeševanje proizvodnje. Bil je med snovalci dveh znanstvenih inštitutov, bil je tudi sekretar za lesno industrijo in prvi sekretar letalske družbe Adria Aviopromet. Po upokojitvi se je posvetil zbiranju dokumentarnega gradiva za zgodovino naprednega gibanja v Novem mestu in partizanskih tehnik na Slovenskem.