Boštjan PERTINAČ

Boštjan Pertinač je slovenski kantavtor, pevec, kitarist, glasbeni pedagog, producent in pesnik, ki ustvarja predvsem na področju kantavtorske, pop in rock glasbe. Pomemben del njegovega ustvarjanja predstavljajo Kras, kraško narečje ter zgodbe in ljudje tega prostora.

Odraščal je v Sežani. Pri šestih letih se je z družino preselil v Komen, kjer je obiskoval malo šolo ter prvi in drugi razred osnovne šole. Nato se je družina vrnila v Sežano, kjer je zaključil osnovnošolsko izobraževanje na Osnovni šoli Srečka Kosovela Sežana.

Leta 2007 se je vpisal na Srednjo zdravstveno šolo v Novi Gorici. Po zaključku srednje šole je leta 2011 nadaljeval izobraževanje na študijskem programu Multimedijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ki se je izvajal na dislocirani enoti v Novi Gorici. Diplomiral je leta 2015.V času študija se je preselil v Novo Gorico, kjer je živel do jeseni 2020, ko se je vrnil na Kras.

Med študijem se je začel ukvarjati z individualnim poučevanjem kitare. Pedagoško delo, ki prvotno ni bilo del njegovih poklicnih načrtov, mu je sčasoma priraslo k srcu in postalo pomemben del njegove poklicne poti. Po končanem študiju je s poučevanjem nadaljeval in leta 2016 ustanovil zasebno Glasbeno šolo Pertinač.

Pertinač se je z glasbo srečeval že v zgodnjem otroštvu, ko je na praznovanjih in v kraških gostilnah poslušal lokalne muzikante. Živa glasba je bila takrat ob koncih tedna v gostilnah še stalnica in je predstavljala del okolja, v katerem je odraščal.

Pomemben vpliv na njegovo kulturno in pozneje glasbeno pot je imel tudi Kosovelov dom Sežana, s katerim je bila njegova družina tesno povezana in kjer je preživel velik del otroštva. Obiskoval je številne gledališke predstave, koncerte in druge kulturne dogodke ter si ogledoval takrat aktualne filme. Prav prek filma je odkrival različne glasbene svetove. Biografski film o Rayu Charlesu mu je približal gospel, film o Johnnyju Cashu country glasbo, pomembno prelomnico pa je predstavljal film Šola rocka, ob katerem se je izraziteje navdušil nad rock glasbo. V najstniških letih se je njegovo zanimanje razširilo še na heavy metal, ki je pomembno zaznamoval njegovo zgodnje glasbeno ustvarjanje.

Čeprav v družini ni bilo glasbenikov, so ga starši vpisali v Glasbeno šolo Sežana. Ker ob vpisu ni bilo prostih mest za instrumente, ki si jih je želel igrati, je začel igrati pozavno. Učil se je pri Simonu Perčiču in Ivu Bašiču ter zaključil nižjo glasbeno šolo. Igral jev Kraški pihalni godbi Sežana in Pihalnem orkestru Komen, s katerima se je udeleževal nastopov in tekmovanj doma in v tujini.

Prve poskuse skladanja je naredil že v času glasbene šole. Prek računalniške revije, na katero je bil naročen njegov oče, je dobil osnovno različico programa Sibelius in v njem začel zapisovati prve glasbene zamisli. V najstniških letih ga je vse bolj privlačila električna kitara, ki se je je začel učiti kot samouk.

Po sodelovanju v prvih šolskih zasedbah je leta 2010 ustanovil rock skupino Riot Queen in po njenem razpadu heavy metal skupino Motorfire. Z njo je nastopal po Sloveniji, Italiji in Belgiji, leta 2012 pa tudi na festivalu Metal Camp. Skupina je leta 2014 izdala album Rising Fire. V študentskih letih se je pridružil goriški skupini Neon, s katero je leta 2014 izdal EP Je to življenje sploh še dar?, leta 2015 pa je sodeloval pri ustanovitvi power metal skupine Silent Pray, s katero je posnel EP Metropolis of Dreams.

Avtorsko ustvarjanje ga je spremljalo skozi celotno obdobje delovanja v glasbenih skupinah. Pogosto je bil pobudnik ustvarjanja lastne glasbe ter avtor ali soavtor besedil, kitarskih riffov in skladb. Po obdobju heavy metala se je začel vse bolj posvečati akustični glasbi. Sprva kot spremljevalni kitarist različnih vokalistov pozneje pa je začel tudi sam peti in se spremljati na kitari.

Leta 2018 je izdal prvo samostojno skladbo Del neba, pri kateri se je preizkusil kot producent in sam posnel vse instrumente. S tem se je začelo obdobje njegovega samostojnega kantavtorskega ustvarjanja.

Pomembno prelomnico pri oblikovanju njegove glasbene identitete je pomenilo sodelovanje s producentom in glasbenikom Gabrom Radojevičem. Po poslušanju skladbe Daj povej mi, ki jo je Pertinač soustvaril z Aleksom Volaskom, mu je Radojevič svetoval, naj pri petju ne poskuša skrivati svojega kraškega izvora, temveč naj svojo govorico sprejme kot del glasbene identitete. Iz tega nasveta je sprva kot eksperiment nastala ideja »kraškega trubadurja«. Kar se je začelo skoraj kot šala, je sčasoma postalo eden osrednjih elementov njegovega ustvarjanja.

Sledile so skladbe, v katerih so Kras, kraško narečje in lokalne zgodbe dobivali vse pomembnejšo vlogo. Leta 2021 je s skladbo Plima prvič nastopil na festivalu Melodije morja in sonca. Leta 2022 je izdal prvi samostojni album Sz Sežane doma in ga predstavil s koncertom v veliki dvorani Kosovelovega doma Sežana.

Leta 2023 je na 21. KantFestu s skladbama Silvo in Tarzan osvojil bronasto kanto. Istega leta je pri založbi Dallas Records izšel njegov drugi studijski album Kraške štorje, pri katerem je sodeloval s tržaškim skladateljem, pianistom in producentom Lorenzom Visintinom. Album je njegovo ustvarjanje še izraziteje usmeril v pripovedovanje zgodb o Krasu, njegovih ljudeh, navadah in posebnostih.

Tretji studijski album Več kot beseda je izšel leta 2025. Na njem je kraške zgodbe povezal z bolj osebnimi in intimnimi temami. Med skladbami je Jutro na Krasu, uglasbitev poezije Srečka Kosovela ter skladba Zavedno, za katero je glasbo napisal Aleš Klinar, besedilo pa Drago Mislej – Mef. Na albumu je tudi skladba Sito let, ki jo je Pertinač posnel v duetu s pevko Laro Baruca. Istega leta se je z naslovno skladbo Več kot beseda ponovno predstavil na festivalu Melodije morja in sonca.

Njegovo avtorsko ustvarjanje se skozi leta vsebinsko spreminja. Začel je z bolj neposrednimi, osebnoizpovednimi in ljubezenskimi temami, nato pa se je vse izraziteje posvečal Krasu ter njegovim ljudem in zgodbam. Na tretjem albumu je oba svetova – osebnega in kraškega – izraziteje povezal. V novejšem obdobju se v njegovih besedilih pogosteje pojavljajo tudi družbenokritične in satirične teme, ki še vedno ohranjajo značilen kraški humor. Z avtorskim razvojem se tako njegova besedila kot glasba usmerjajo v kompleksnejše teme in večplastno pripovedovanje.

Ob glasbi se ukvarja tudi s poezijo. Leta 2025 je izdal pesniško zbirko Med kamenjem in besedo. Delo ni zgolj zbirka besedil njegovih skladb, temveč vključuje samostojno poezijo, za katero je avtor čutil, da ni namenjena uglasbitvi. Čeprav se je dolgo dojemal predvsem kot glasbenik in kantavtor, je poezija postopoma postala samostojen del njegovega ustvarjalnega izraza in naravno nadaljevanje njegovega pisanja.

V letu 2026 je nadaljeval koncertno in avtorsko dejavnost ter se predstavil na številnih kulturnih dogodkih in festivalih. Nastopil je tudi na Kavč festivalu in se ponovno predstavil na mednarodnem kantavtorskem festivalu KantFest v Rušah. Aprila je v Kosovelovi knjižnici Sežana predstavil pesniško zbirko Med kamenjem in besedo, maja pa je z Laro Baruca izdal duet Sito let, za katerega je besedilo napisal Leon Oblak, glasbo in aranžma pa sta ustvarila Pertinač in Lorenzo Visintin.

Že ob delovanju v prvih glasbenih skupinah ga je začela zanimati tudi glasbena produkcija. Danes producira večino lastnega glasbenega ustvarjanja, vse pogosteje pa snema in producira tudi glasbo drugih izvajalcev.

Ob avtorskem in koncertnem ustvarjanju nadaljuje glasbeno-pedagoško in producentsko dejavnost. Živi in ustvarja v Sežani s partnerko Ines.