Blagoj JEVREMOV

Rodil se je v makedonskih Kočanih. Kljub skromnim domačim razmeram so mu starši omogočili šolanje. Po končani tamkajšnji gimnaziji (1959) ga je želja po študiju arheologije privedla v Ljubljano, kjer je diplomiral leta 1965 na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete. Leta 1967 je zaradi zahtev prvega delovnega mesta vpisal še študij sociologije, ki ga je leta 1970 zaključil z diplomskim izpitom.

V letih 1967–1969 je bil zaposlen na takratnem učiteljišču oziroma kasnejši pedagoški gimnaziji v Mariboru, kjer je poučeval zgodovino in sociologijo. Zatem je leto dni kot vzgojitelj služboval v ptujskem dijaškem domu, leta 1970 pa se je zaposlil v tedanjem Pokrajinskem muzeju Ptuj.

Sprva je bil kustos na oddelku za novejšo zgodovino, leta 1974 pa je prevzel mesto antičnega arheologa. V letih 1974–1981 je vodil obširna arheološka zaščitna izkopavanja na območju antične Petovione ter v okolici Ptuja in Ormoža. Leta 1974, ko so se v Rabelčji vasi na Ptuju pripravljali na obsežne novogradnje in so načrtovalci želeli arheološka izkopavanja kar zaobiti, je s trudom in podporo številnih slovenskih arheologov dosegel, da so se investitorji morali podrediti zakonskim določilom o varstvu arheološke dediščine. Na tem območju je med drugim odkril obrtniško četrt z lončarskimi, opekarskimi, steklarskimi, kovaškimi in klesarskimi delavnicami. Izkopavanja v Rabelčji vasi so presegla pričakovanja in pomembno prispevala k boljšemu poznavanju gospodarskega življenja v rimskem mestu. Po zaključku terenskih raziskav se je posvetil strokovnemu in raziskovalnemu delu, obenem pa je prevzel tudi vodenje muzeja. V obdobju njegovega vodenja (1981–1985) so se začela obsežnejša obnovitvena dela na kompleksu Ptujskega gradu, ki so zajela predvsem severovzhodni grajski trakt in grajsko žitnico.

Poleg vodstvenih nalog je opravljal tudi delo kustosa, saj je bilo treba arheološko gradivo, odkrito med izkopavanji v letih 1974–1981, restavrirati, dokumentirati in pripraviti za nadaljnjo strokovno obdelavo. V letih 1979–1982 je bil pod njegovim vodstvom v nekdanji cerkvi ptujskega dominikanskega samostana prenovljen lapidarij, v obrtniški četrti pa prezentirana ena izmed opekarskih peči. Leta 1979 je sodeloval pri postavitvi prenovljene zbirke drobnega arheološkega gradiva, naslednje leto pa pri postavitvi numizmatične zbirke.

Prve izsledke izkopavanj v Rabelčji vasi je predstavil na razstavi Obrtniška dejavnost na območju rimskega Poetovia (1981), ki jo je na Ptuju pripravil skupaj z ženo, prav tako arheologinjo v ptujskem muzeju Marjano Tomanič Jevremov, in v članku v petem Ptujskem zborniku (1985). Leta 1980 je sodeloval na vseslovenski razstavi Rešena arheološka dediščina v Ljubljani, leta 1983 pa sta z ženo na domačem Ptuju pripravila še razstavo Nakit skozi arheološka obdobja. Njegovo najobsežnejšo delo predstavlja Vodnik po lapidariju (1988), v katerem je podrobno obdelal vse rimske kamnite spomenike, razstavljene v dominikanskem samostanu. Ptujsko obrtniško dejavnost je želel temeljito raziskati in predstaviti. Pripravljati je začel obsežnejši katalog o lončarskih in opekarskih pečeh, a mu je načrte prekinila bolezen. Umrl je leta 1989 na Ptuju, kjer je tudi pokopan. Posthumno je istega leta izšel njegov mali Vodnik po ptujskem rimskem lapidariju in članki v Arheološkem vestniku: Grobovi z začetka kulture žarnih grobišč iz Ptuja (1989), Pozlačeni čebulasti fibuli iz Petovione (1990) in Poznorimsko grobišče na Ptujskem gradu (1993), pod katerega je podpisan kot soavtor.

Kot predavatelj je sodeloval na mednarodnem arheološkem simpoziju v makedonskem Prilepu (1972), pripravil pa je tudi predavanja za študente takratnega arheološkega oddelka ljubljanske Filozofske fakultete. Na Ptuju je imel več predavanj za občane in učne ure v arheoloških zbirkah za dijake. Bil je dolgoletni član Slovenskega arheološkega društva in član Hrvatskega arheološkega društva.