BAVDAŽ, Marija

Rodila se je izobraženima staršema Leopoldu Šmalcu in Mariji (rojeni Švajgar) – po rodu Ribničanoma. Oče, ki je kot sodnik služboval po raznih krajih Kraljevine SHS, je po 2. svetovni vojni sodniško službo zamenjal za delo v knjižnici Pravne fakultete v Ljubljani, kjer je postavil temelje njene ureditve. Bil je tudi član prve izpitne komisije za pridobivanje bibliotekarskih nazivov v SFRJ. Mati Marija je v Pragi študirala klavir in violino. Po končanem študiju se je zaposlila pri Glasbeni matici v Ljubljani in zasebno poučevala klavir, da je družina s tremi otroki laže shajala. Marija je odraščala tako v Ljubljani kot pri starih starših v Ribnici. Živalski in rastlinski svet ob Gradaščici, narava na dosegu roke v Ribnici in očetovo prepričanje, da sta si človek in žival popolnoma enakovredna, so odločilno izoblikovali Marijino osebnost.

Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Ljubljani, srednjo pa pri Uršulinkah, kamor je bila vpisana zaradi navideznega izkazovanja lojalnosti sistemu, v katerem so morali preživeti. Tu se je srečala s konservativno katoliško vzgojo, ki se ji je bilo brez posledic nemogoče upreti. Proti koncu srednje šole se je seznanila z revijo Sodobnost, ki je nanjo vplivala politično, socialno in čustveno. Pridružila se je revolucionarni mladinski organizaciji SKOJ. V četrtem letniku so jo izključili in maturirala je šele po 2. svetovni vojni (1945) na gimnaziji na Resljevi v Ljubljani. Po maturi se je vpisala na biologijo in kemijo na Filozofski fakulteti, kjer je diplomirala leta 1950. V času študija je izkoristila priložnosti za dodatno strokovno ali humanitarno delo oziroma izobraževanje. Med vojno opravljen tečaj Rdečega križa ji je omogočil, da je brž po njej pomagala ranjencem po bolnišnicah, sodelovala je v koloniji vojnih sirot v Preddvoru leta 1945, se udeležila delovne akcije Šamac-Sarajevo, sodelovala pri raziskovanju Bohinjskega jezera in izkopavanju žarnih grobov na Blokah.
Na svoje prvo delovno mesto na pripravljalni šoli v Tolminu je bila nameščena z dekretom. Njeno začetno poučevanje je že temeljilo na inovativnih in eksperimentalnih metodah. Iz ostankov avstrijskega kabineta je postavila osnovo za nadaljnji razvoj modernega pouka naravoslovja. Iz Tolmina je nato odšla poučevat najprej na slovensko gimnazijo v Gorico, potem pa se je preselila v Ljubljano. Leta 1954 je bila poslana v tovarno Iskra v Kranju, kjer je snovala laboratorij, namenjen preizkušanju odpornosti merilnih števcev na pogoje v tropskem in subtropskem podnebju.

Ko so njenega moža Jurija leta 1956 poslali službovati v Idrijo, se mu je z dvema hčerkama pridružila (pozneje se jima je v Idriji rodil še sin). Začela je poučevati kemijo in biologijo na osnovni šoli in gimnaziji v Idriji. Njeno strokovno delo se je začelo z ureditvijo kabineta z vrnjenimi staro realčnimi aparaturami, ki so bile med okupacijo skrite po domovih. S spodbudo ravnateljice Slavice Božič je kot učilnico na prostem zasnovala ribnik in vrt, ki sta bila namenjena eksperimentalnemu delu dijakov. Leta 1969 je prevzela vodenje Gimnazije Jurija Vege, hkrati pa se je spopadala s problemom šolanja otrok, ki po končani osnovni šoli niso ustrezali gimnazijskim standardom. Tako je v času njenega ravnateljevanja nastal šolski center (1971), ki je imel poleg gimnazije še vzgojiteljsko šolo in upravno administrativni oddelek. Leta 1973 je prevzela vodenje vzgojiteljske šole, ki je prve dijakinje vpisala v šol. leto 1971/72 in te pet let spremljala tudi kot razredničarka. Za potrebe strokovnega usposabljanja na vzgojiteljski šoli so v šol. letu 1972/73 ustanovili Pionirski dom, ki je začel delovati v naslednjem šolskem letu in dijakinjam nudil možnost pridobivanja dragocenih delovnih izkušenj.

Spodbujala je tudi počitniško strokovno delo svojih učenk po otroških vrtcih. Pozorno je izbirala  sodelavce za poučevanje strokovnih predmetov in v proces izobraževanja vključevala različne zunanje strokovnjake. Inovativen korak je naredila, ko je del ur predšolske pedagogike namenila vajam iz naravoslovja – zgodnjemu eksperimentiranju otrok v vrtcih –, kar je bodočim vzgojiteljicam pomagalo razvijati in ohranjati stik z naravo. Vzgojiteljska šola je zahtevala povečanje kapacitet dijaškega doma, saj so dijakinje prihajale s celotne zahodne in osrednje Slovenije. Leta 1976 se je Bavdaževa zaposlila v vrtcu, naslednje leto je postala ravnateljica. Na tej funkciji se je zavzemala za dvig kakovosti dela, zdravo prehrano otrok in izboljšanje prostorskih pogojev. Odprla je dodatne oddelke v prostorih Športnega centra ter na Olimpu v Idriji, vrtec v Spodnji Idriji in tudi oddelek vrtca za otroke z zmanjšanim intelektualnim standardom.

Kot predsednica Sveta za šolstvo občine Idrija si je prizadevala za kakovostno mrežo vrtcev in šol, se zavzemala za izboljšanje higienskih in delovnih pogojev na podeželskih šolah ter za dosego standardov v internatih, kjer so okoliški otroci bivali med šolskim letom – slabe razmere so bile namreč filmsko dokumentirane in so se predvajale pred predvajanjem filmov v idrijski kinodvorani. Pri iskanju rešitev se je praviloma opirala na strokovnjake uglednih slovenskih institucij.
Z mesta ravnateljice vrtca v Idriji se je upokojila leta 1981, a svojega strokovnega delovanja ni zaključila. Prizadevala si je, da bi dvignila splošno zavedanje pomena idrijske narave in naravoslovne dediščine. Posebno skrb je namenjala varovanju in ponovnemu zasajanju avtohtonih rastlin v mestu. Zvesta je ostajala dobrodelnosti, delovanju v skladu s principi humanizma in se zavzemala za dvigovanje kulture na vseh nivojih človeškega bivanja. Ukvarjala se je z naravoslovno ilustracijo, strokovno delala v različnih društvih, ustanovah in institucijah, mladinskih poletnih taborih, vodila je ekskurzije in predavala. Raziskovala je idrijsko naravoslovno dediščino in zgodovino ter bivanje človeka v sozvočju in s spoštovanjem do okolja. V okviru idrijskega muzejskega društva je v spomin idrijskim naravoslovcem strokovno zasnovala Scopolijev spominski vrtiček na Rakah. Z rudnikom živega srebra in občino Idrija je sodelovala pri zasnovi idrijskega geoparka – zimskega vrta na Rakah –, poskrbela je za zasaditev redke vrste dišečih topolov ob vrtcu v Arkovi ulici, iz njenega večletnega raziskovanja lišajev je nastala stalna naravoslovna razstava.

Do pozne starosti je živela v Idriji, nekaj zadnjih let pa je bivala v Centru za starejše občane Lucija v Portorožu, kjer je tudi umrla.