Vse življenje je bila tesno povezana s telesno kulturno dejavnostjo. Že pred vojno je bila aktivna v mozirskem Sokolu, nadaljevala pa je delo svojega očeta, Jožeta Trogarja st., ki je bil starosta te organizacije v letih 1930–1941.
Po vrnitvi iz Srbije, kamor so bili z družino izgnani med vojno, se je spet aktivno vključila v športno delovanje. Bila je telovadka, tekmovalka, vaditeljica in načelnica. Do leta 1951 je opravljala tajniško delo pri občinskih fizkulturnih odborih Mozirje in Šoštanj, tega leta pa je prevzela mesto poklicne inštruktorice pri Partizanu Slovenije. Veliko prostega časa je namenila za obnovo telovadnega doma in izgradnjo prizidka v Mozirju.
Po končanem študiju na Fakulteti za šport v Ljubljani je bila v letih 1961–1978 predmetna učiteljica telesne vzgoje na Osnovni šoli Mozirje. Do visoke starosti je vodila Gozdni tabor Športne unije Slovenije v Lokah pri Mozirju (nekdanja Gozdna šola).
Bila je pojem za telesno kulturo ne samo v Mozirju, temveč v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. O tem pričajo številne nagrade, ki jih je prejela. Aktivna je bila tudi v Krajevni skupnosti Mozirje in Turističnem društvu Mozirje. Na svoje stroške je dala obnoviti kužno znamenje v Lokah pri Mozirju.
Bloudkova plaketa (1965)
Red dela z zlatim vencem (1971)
Kipec Partizana – najvišje zvezno odličje ob 25-letnici Partizana (1976)
120 let športa v Mozirju. Mozirje: Športno društvo, 2002, str. 35.