Antonio ALISI (LEISS)

Rodil se je v tirolski plemiški rodbini Leiss, očetu Cesareju Maurillu in materi Anni (roj. Welty). Po končani nemški realki v Trstu se je leta 1895 zaposlil v tamkajšnji zavarovalnici Riunione Adriatica di Sicurtà. Po kratkem poslovnem obdobju v Benetkah je na akademiji obiskoval slikarske tečaje. Leta 1909 se je z družino preselil v Koper in začel objavljati prispevke v reviji Pagine Istriane. Bil je med pobudniki ustanovitve Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru.

Zaradi patriotističnega aktivizma so ga preganjale avstrijske oblasti, tako v Trstu kot v Kairu (v letih 1911–1916 je služboval v Egiptu), kjer je po izbruhu vojne leta 1914 ustanovil Odbor iredentov (Comitato degli irredenti). V Egiptu je raziskoval arabsko steklo in keramiko povečini iz arheoloških izkopanin v El Fustatu pri Kairu ter leta 1916 izdal rokopis z naslovom Majoliche e vetri arabi (Majolika in arabsko steklo). Ob vrnitvi v Italijo mu je Vrhovni štab italijanske vojske ponudil mesto tajnika v občini Campolongo (Cervignano, Gradisca); z obema sinovoma je v sklopu 3. armade doživel poraz pri Kobaridu ter po italijanski zmagi pri Vittorio Veneto postal podkomisar za civilne zadeve v Tolminu.

Po vojni se je vrnil v Trst. Nadaljeval je publicistično in raziskovalno delo ter se kot dolgoletni član in tajnik Tržaškega umetniškega društva aktivno posvečal moderni umetnosti v Julijski krajini. V letih 1925-1931 je bil direktor Mestnega muzeja v Kopru kakor tudi direktor Škofijskega muzeja, ustanovljenega na njegovo pobudo v prostorih Mestnega muzeja. Združena muzeja sta bila zagotovo med najbolj pomembnimi v Julijski pokrajini v času Kraljevine Italije.

Plodno obdobje sodelovanja s tržaškim spomeniškim nadzorništvom in urejanja muzejskih zbirk so dopolnjevale obsežne arhivske raziskave in študije ter topografski zapisi o umetnostni dediščini istrskih obalnih mest in celinskega zaledja. Še posebno se je posvetil monografski obdelavi umetnostnih spomenikov v Kopru in Piranu. Po upokojitvi se je dokončno preselil v Bolzano, kjer je že desetletje vodil urad tržaške zavarovalnice.

Zaradi številnih publikacij se je pogosto vračal v rodni Trst in Istro. Leta 1930 je bil imenovan za prefekturnega komisarja bolzanskega muzeja in v vlogi spomeniškega nadzornika proučeval in dokumentiral sakralno dediščino v Zgornjem Poadižju in na Južnem Tirolskem; objavljal je v reviji Archivio per l’Alto Adige. 1944–45 je bil prefekturni komisar piranskih solin. Po drugi svetovni vojni je živel v Ori pri Bolzanu.

Njegova obsežna rokopisna dediščina je bila 1980 predana tržaški mestni knjižnici (Biblioteca Civica di Trieste). Objavljal je tudi pod psevdonimom Italo Senio.