Antonio ALISI (LEISS)

Rojen v tirolski plemiški rodbini Leiss, očetu Cesareju Maurillu in materi Anni (roj. Welty). Po končani nemški realki v Trstu se je 1895 zaposlil v tamkajšnji zavarovalnici Riunione Adriatica di Sicurtà. Po kratkem poslovnem obdobju je v Benetkah obiskoval slikarske tečaje na tukajšnji akademiji. Leta 1909 se je preselil z družino v Koper in začel objavljati prispevke v reviji Pagine Istriane. Bil je med pobudniki ustanovitve Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru leta 1910, ob Prvi istrski pokrajinski razstavi (Prima esposizione provinciale istriana), ki se je odvijala v prostorih samostana sv. Klare. V letih 1925-1931 je bil direktor Mestnega muzeja v Kopru, kakor tudi direktor Škofijskega muzeja, ustanovljenega na njegovo pobudo v prostorih Mestnega muzeja. Združena muzeja sta bila zagotovo med najbolj pomembnimi v Julijski pokrajini v času Kraljevine Italije. Zaradi patriotističnega aktivizma so ga preganjale avstrijske oblasti, kot očeta, tako v Trstu kot v Kairu (v letih 1911–16 je služboval v Egiptu), kjer je po izbruhu vojne leta 1914 ustanovil Odbor iredentov (Comitato degli irredenti). V Egiptu je raziskoval arabsko steklo in keramiko povečini iz arheoloških izkopanin v El Fustatu pri Kairu ter leta 1916 izdal rokopis z naslovom Majoliche e vetri arabi (Majolika in arabsko steklo). Ob vrnitvi v Italijo mu je Vrhovni štab italijanske vojske ponudil mesto tajnika v občini Campolongo (Cervignano, Gradisca); z obema sinovoma je v sklopu 3. armade doživel poraz pri Kobaridu ter po italijanski zmagi pri Vittorio Veneto je postal podkomisar za civilne zadeve v Tolminu.
Po vojni se je vrnil v Trst. Nadaljeval je publicistično in raziskovalno delo ter se kot dolgoletni član in tajnik Tržaškega umetniškega društva aktivno posvečal moderni umetnosti v Julijski krajini. Kot rečeno je bil v letih 1925–31 direktor mestnega muzeja v Kopru. Plodno obdobje sodelovanja s tržaškim spomeniškim nadzorništvom in urejanja muzejskih zbirk so dopolnjevale obsežne arhivske raziskave in študije ter topografski zapisi o umetnostni dediščini istrskih obalnih mest in celinskega zaledja. Še posebno se je posvetil monografski obdelavi umetnostnih spomenikov v Kopru in Piranu. Po upokojitvi leta 1929 se je dokončno preselil v Bolzano, kjer je že desetletje vodil urad tržaške zavarovalnice. Zaradi številnih publikacij se je pogosto vračal v rodni Trst in Istro. Leta 1930 je bil imenovan za prefekturnega komisarja bolzanskega muzeja in v vlogi spomeniškega nadzornika proučeval in dokumentiral sakralno dediščino v Zgornjem Poadižju in na Južnem Tirolskem; objavljal je v reviji Archivio per l’Alto Adige. 1944–45 je bil prefekturni komisar piranskih solin. Po drugi svetovni vojni je živel v Ori pri Bolzanu.
Njegova obsežna rokopisna dediščina je bila 1980 predana tržaški mestni knjižnici (Biblioteca Civica di Trieste). Objavljal je tudi pod psevdonimom Italo Senio.