Antonija MOKOREL

Kljub želji po nadaljnjem šolanju, se je 1925 zaposlila v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič (BPT). V letih velike gospodarske krize je prišla v stik s komunističnim gibanjem. Pri tem je imel odločilen vpliv njen sorodnik Andrej Stegnar. Leta 1936, v času velike tekstilne stavke, je bila izvoljena v stavkovni odbor v BPT. Isto leto je bila sprejeta v, takrat prepovedano, Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). V tržiškem društvu Vzajemnost, ki je bil pod prevladujočim vplivom komunistov, je bila izvoljena za tajnico. 1940 je bila med organizatorji manifestacij proti draginji, zaradi česar je bila zaprta. Ob okupaciji 1941 je bila dejavna pri zbiranju orožja za partizansko gibanje. Ob menjavi denarnih valut in posledično znižanju urne postavke, je nastopila 25. junija 1941 kot vodja delavk, ki so protestirale pri obratovodju BPT. Od takrat je bila prisiljena v ilegalo. Pridružila se je prvim partizanom na Bistriški planini, ki so se 26. 7. 1941 formirali v Tržiško četo. Kot kurirka je delovala še v Kranjski četi. Februarja 1942 je bila v Kranju ujeta. Najprej je bila v zaprta v Begunjah, nato deportirana v koncentracijski taborišči Mauthausen in Ravensbrueck. Tu je umrla v plinski celici.

T. Mokorel je verjetno najbolj znano ime med tržiškimi borci in revolucionarji. Predlagana je bila za podelitev naziva narodni heroj. V kompleksu BPT ji je bila 1955 postavljena spominska plošča. Med leti 1961-1992 je bil po njej imenovan tržiški vrtec oz. takratna Vzgojno varstvena organizacija (VVO).