Anton – vnuk TOŽBAR

Anton Tožbar, vnuk Antona Tožbarja – Medveda, se je v letu 1925 izučil za vrtnarja v Padovi, po tem pa je bil šofer, pomočnik in kasneje sodelavec botanika Bois de Chesna. Ko je ta leta 1926 na koščku zemlje, ki je bila last Špikove domačije v Trenti, zasnoval alpski botanični vrt Juliana, je postavil Antona Tožbarja vnuka za glavnega oskrbovalca vrta. Pomagala mu je sestrična Ančka Kavs iz Vrsnika. Skupaj z Bois de Chesnom je Anton Tožbar nabiral rastline po Julijskih Alpah, predalpskem hribovju in na kraških planotah ter jih potem zasadil v Juliani. 1948. leta se je zaposlil pri Kmetijski zadrugi v Trenti, a že isto leto se je premestil na Gozdarski inštitut Slovenije, ki je po vojni prevzel lastništvo botaničnega vrta. V letih 1959-1961 je bil vrt pod okriljem Goriške turistične zveze, leta 1962 pa je upravljanje vrta prevzel Prirodoslovni muzej Slovenije. Kljub menjavi lastništva je vsa ta leta zanj skrbel Anton Tožbar; od leta 1965 naprej mu je pomagala hči Marija, po Tožbarjevi upokojitvi leta 1967 pa se je Mariji pridružil njen mož Jože Završnik. Anton Tožbar se je kljub upokojitvi vračal v vrt vse do svoje smrti, vodil po njem obiskovalce in s svojimi izkušnjami bogatil znanje hčere Marije in zeta Jožeta Završnika.
Pri nabiranju rastlin je nemalokrat našel nova nahajališča redkih vrst rož; eno izmed znanih je na primer nahajališče kimastocvetnega grahovca (Astragalus pendulifloruis) na Pihavcu, ki velja za edino nahajališče te rože v Julijskih Alpah.