Rodil se je v Goriških brdih, materi Marjani Polenčič in očetu Petru. V domačem kraju je obiskoval farno šolo. Dvanajstletnega ga je oče čevljar poslal v Tolmin za čevljarskega vajenca. Glasbeni teoretik in organist Danilo Fajgelj iz Tolmina ga je uvedel v svet glasbe. Po vrnitvi v domači kraj je kot samouk nadaljeval študij glasbe, vodil prvi fojanski pevski zbor in se izpopolnjeval pri goriških glasbenikih: Andreju (Hrabroslavu) Volariču, učitelju v Kozani, Ivanu Kokošarju, župniku na Travniku v Gorici, Francu Setničarju, klavirskemu virtuozu v Gorici in Ferdinandu Simčiču, najboljšemu organistu v Brdih in učitelju v Biljani.
Simoniti je orglal v cerkvah in vodil številne cerkvene in prosvetne zbore v Fojani, Vipolžah, Kozani, Cerovem, Biljani in Medani. Gojil je ljudsko glasbo, ljubil je vesele in melodiozne skladbe. Brici so leta 1884 ustanovili narodno obrambno društvo »Slovenski jez«. Andrej Žnidarčič, vikar iz Gradnega, je zložil briško himno Slovenski jez, Andrej Volarič jo je uglasbil, Anton pa jo je v pevskih zborih širil po narodnih čitalnicah. Proti italijanski Lega Nazionale so briški pevski zbori pod vodstvom Simonitija peli: »Edinost bodi Bricem trdna vez, zato postavljamo Slovenski jez!«
Tone Simoniti je več kot 60 let požrtvovalno učil pevske zbore. V tem duhu je vzgojil sina Rada Simonitija v odličnega skladatelja in dirigenta.
Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1988., str. 366.
Zorzut, L. Slovenski jez: v spomin Antonu Simonitiju. Koledar Družbe sv. Mohorja, 1955, str. 66-67.