V času med obema svetovnima vojnama je bil zaposlen v rudnikih v Franciji, železarni na Jesenicah in v tovarni Zmaj v Ljubljani. Bil je član vodstva krščanskosocialistične Jugoslovanske strokovne zveze. Aprila leta 1941 se je vključil v delo OF. Delal je pri Ljudski pomoči in bil med glavnimi intendanti Vrhovnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Novembra leta 1942 so ga imenovali v glavni odbor Delavske enotnosti. V letih 1943-44 je bil v okupatorjevem zaporu. Po izpustitvi iz zapora pa je bil načelnik odseka za socialno skrbstvo pri SNOS v Kočevskem Rogu. Po končani drugi vojni je bil namestnik ministra za socialno politiko LRS. V sredini 50. let 20. stoletja je imel resne zdravstvene težave. Ker ni bil poročen in ni imel potomcev, je zanj v Ljubljani do njegove smrti skrbela njegova sestra Toman Simončič Jožica por. Kovač. Bil je nosilec partizanske spomenice l. 1941.
Osebnosti, od M do Ž, Ljubljana 2008
Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Ljubljana 1999