Anton ŠERF

Najprej se je šolal na mariborski klasični gimnaziji, nato ga je pot vodila na licej in študij teologije v Gradcu (1822–1828). V duhovnika je bil posvečen leta 1828.

Kot kaplan je služboval v Rušah (1828–1829), Vidmu pri Ščavnici (1829–1832), Veliki Nedelji (1832–1833), Tomažu pri Ormožu (1833–1834), Jakobskem Dolu (1835–1845) in v Cirkulanah (1838–1845). Nato je bil do leta 1876 duhovnik v Svetinjah. Nekaj časa je opravljal tudi službo župnijskega upravnika v Središču (1834–1835) in Jakobskem Dolu (1845).

Bil je nadarjen duhovnik in odličen cerkveni govornik. Na njegov slovstveni razvoj je odločilno vplival štajerski duhovnik in slovstveni ustvarjalec Peter Dajnko (1787–1873). V dajnčici je izdal dvoje cerkveno-govorniških del: zbirki pridig Pad no zdig človeka (7 pridig, 1832) in Predge na vse nedele no svetke (53 pridig, 1834), zapisani v vzhodnoštajerskem knjižnem jeziku, v izrazitem radgonskem narečju. Njegove pridige in govori veljajo za najboljša dela slovenske homiletike. Leta 1939 je izdal še zbirko odraščajoči mladini namenjenih versko-vzgojnih pesmi Cvetenjak ali rožnjek cveteči mladosti vsajen, ki je zadnja v dajnčici natisnjena knjiga. Vsebuje 11 izvirnih ter 4 iz nemščine prevedene pesmi (verjetno gre za prevode pesmi bavarskega duhovnika Krištofa Schmida) ter 20 epigramov, 41 pregovorov, 10 ugank in 50 rimanih pregovorov.

Leta 1845 je v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil pesem Domorodcam z domoljubno narodnoprebudno tendenco. France Kidrič poroča, da je Šerf razpolagal s prepisi nekaterih pesmi Leopolda Volkmerja in zanje ustvarjal tudi napeve. Oroslavu Cafu je verjetno pomagal pri sestavi slovarja.