Anton LAMUT

Rodil se je kot sedmi otrok v kmečki družini očetu Janezu in materi Marinki, roj. Gerdešič, doma z bližnjega Goleka. Osnovno šolo (1888–1895) je obiskoval v Dragatušu in Črnomlju. Nato se je pet let šolal na gimnaziji v Novem mestu (1895–1902), kjer je med drugim sodeloval pri šolskem rokopisnem listu Kresnice, ki ga je opremil z lastnimi ilustracijami. Zaradi bolezni je bil primoran šolanje prekiniti. Da bi prej prišel do kruha, se je leta 1902 prepisal na ljubljansko učiteljišče, ki ga je zaključil leta 1906.

Kot učitelj je dobil prvo službo leta 1906 v Radečah pri Zidanem Mostu. Tam je spoznal svojo življenjsko sopotnico Jelko Kesegi, doma iz Samobora na Hrvaškem. Kasneje so se jima v zakonu rodili štirje otroci, med njimi slikar Vladimir Lamut.

Leta 1912 je postal nadučitelj in šolski upravitelj v Čatežu ob Savi, kjer je služboval deset let. Vmes je šel leta 1919 poučevat v koroški Podljubelj pri Borovljah, kjer je širil slovenstvo in agitiral za jugoslovansko državo. Leta 1922 je sprejel službo nadučitelja v Novem mestu. Poleg rednega dela je poučeval tudi na drugih šolah, bil knjižničar Narodne čitalnice in kot zaveden učitelj aktiven član naprednega telovadnega društva Sokol.

Po začetku druge svetovne vojne je bil v njegovi hiši v t. i. koloniji na Mestnih njivah ustanovni sestanek Osvobodilne fronte za Novo mesto, s katero je sodelovala vsa družina. Po prihodu Nemcev je odšel v starosti enainšestdeset let v partizane. Do konca leta 1943 je bil borec dvanajste brigade, potem pa je kot partizanski učitelj na osvobojenem ozemlju v Beli krajini poučeval na Goleku in v Rožnem Dolu.

Po vojni je bil imenovan za okrajnega šolskega svetovalca za Kostanjevico in zatem za okrajnega šolskega nadzornika za Novo mesto, a je to delo zaradi slabega zdravstvenega stanja opravljal le krajši čas. Upokojen je bil leta 1946.