Anton KUHELJ

R. 11. nov. 1902 na Opčinah pri Trstu, u. 31. jul. 1980 v Ljubljani. Bil je najstarejši od petih otrok v družini pristaniškega delavca. Njegov oče Anton je bil doma z Vrhovega pri Žužemberku, mati pa je bila Tržačanka, rojena Živec. Leta 1922 je v Kranju maturiral in se v študijskem letu 1922/23 vpisal na Oddelek za elektrotehniko na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je l. 1927 diplomiral iz elektrotehnike. Takoj po končanem študiju elektrotehnike se je začel posvečati študiju mehanike ter hkrati uresničevati svoje otroško navdušenje za letalstvo. Svoje prvo letalo „Janez“ je načrtoval od leta 1933 do leta 1935. Prvo jadralno letalo „Inka“ je začel konstruirati 1934. leta, izdelano pa je bilo leta 1936. Kuhelj je imel dosleden znanstveno-inženirski pristop pri konstruiranju letal in je tako končal prejšnjo pionirsko fazo, ki se je zvečina opirala na občutke in izkušnje. Prvič se je zaposlil kot predavatelj na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, in sicer 1. novembra 1928. L. 1932 je v Beogradu naredil izpit za pooblaščenega inženirja elektro-strojnega področja. L. 1933 je nastopil kot docent za teoretično mehaniko na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je predaval fiziko od l. 1934 do 1938. Leta 1936 je zagovarjal doktorsko disertacijo „O elastični stabilnosti krivih plošč“ s poudarkom na torzijski stabilnosti krožnega valja. L. 1938 je bil imenovan za izrednega profesorja. Aktivno je sodeloval na kongresu Mednarodne študijske komisije za jadralno letalstvo (Istus) v Varšavi in Lwowu maja leta 1939. 7. januarja 1946 je bil imenovan za rednega profesorja mehanike. V študijskem letu 1947-1948 je prevzel inštitut za zrakoplovstvo. V naslednjem letu je bil izvoljen za dekana Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Njegovo veliko teoretično znanje in praktične izkušnje so terjale sodelovanje za hitrejši razvoj jugoslovanskega letalstva in na posebno željo maršala Tita je bil od 1. oktobra 1948 do 30. novembra 1949 imenovan za znanstvenega svetnika na Zrakoplovnem inštitutu v Zemunu. Po vrnitvi v Ljubljano je na več tehniških fakultetah predaval mehaniko, teoretično mehaniko točk, togih teles in kontinuov, dinamiko, hidromehaniko ter letalstvo. Zaradi visokih znanstvenih dosežkov, bogatega pedagoškega dela in zaslug pri graditvi univerze v Ljubljani ga je SAZU izvolila za svojega člana na slavnostni skupščini dne 12. decembra 1949. Po letu 1950 je v Ljubljanskem konstrukcijskem biroju pregledoval načrte, modele in prototipe motornih in jadralnih letal, ki so jih konstruirali mladi inženirji. Od l. 1951 do 1958 je bil stalni sodelavec mednarodne referatne revije Applied Mechanics Reviews, ki jo izdaja American Society of Mechanical Engineers. Od 1952-1954 je bil rektor Tehniške visoke šole, od 1954-1956 pa rektor Univerze v Ljubljani. V letih 1956-1958 je bil prorektor Univerze v Ljubljani. Udeleževal se je raznih kongresov po svetu, na katerih je imel tudi svoje prispevke in predavanja. Od 22. decembra 1961 pa do svoje smrti je bil izvoljen za podpredsednika SAZU. Od 1. decembra 1961 do 31. julija 1963 je bil direktor Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko. Prof. Kuhelj je po odhodu v pokoj ostal še vedno aktiven predavatelj skoraj do svoje smrti, skupno beležimo 52 let njegovega pedagoškega dela. Zavzeto je sodeloval tudi pri širjenju in poglabljanju prirodoslovnega in tehniškega znanja izven šolskega pouka kot pisec poljudnoznanstvenih knjig pri Mohorjevi družbi: Tehnika v vsakdanjem življenju (prva in druga knjiga, 1960, 1962), Leto 2000 (1971). 9. novembra 1962 je bil odlikovan z redom dela z rdečo zastavo. 29. novembra 1965 je bil odlikovan z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Leta 1973 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo. 22. oktobra 1975 je bil odlikovan z redom bratstva in enotnosti z zlatim vencem. Univerza v Ljubljani mu je nazadnje dne 12. decembra 1979 izkazala hvaležnost s podelitvijo najvišjega naslova častnega doktorata za znanstvene dosežke na področju teoretične in uporabne mehanike.