Andrej JEMEC

Andrej Jemec je bil rojen v Ljubljani, mami Ljudmili in očetu Francu, kot tretji od petih sinov. V Ljubljani je tudi študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti (1953-1958) pri prof. Matiju Preglju, Gabrijelu Stupici, grafiko pa pri prof. Riku Debenjaku in Božidarju Jakcu. Diplomiral je pri prof. Gabrijelu Stupici. S štipendijo Prešernovega sklada se je študijsko izpopolnjeval v Parizu (1963–1964), v ateljeju J. Friedlaenderja in v Londonu. Najprej je učil na osnovni šoli v Šentvidu pri Ljubljani (1958–1961), nato je od 1962 do 1973 delal kot svobodni umetnik. Istega leta je opravil docenturo in začel poučevati na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od 1984 kot redni profesor za risanje in slikanje na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Upokojil se je leta 1999. V obdobju 1977–1981 je bil dvakrat izvoljen za dekana Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Od leta 1978 dalje je sodeloval pri ustanavljanju in oblikovanju študijskega oddelka za oblikovanje Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Predstojnik oddelka je bil od ustanovitve do leta 1988. Sodeloval je tudi pri prenovi likovnega pouka v slovenskih šolah. Leta 1995 je postal izredni, leta 2001 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Živi in ustvarja v Zabreznici na Gorenjskem. Leta 1995 mu je bil podeljen naziv častni občan Občine Žirovnica.

Leta 2022 je izšla obširna monografija Andrej Jemec: slike, ki predstavlja pregled njegovega ustvarjanja. Leta 2025 pa je pod okriljem Zavoda za turizem Žirovnica nastal tudi dokumentarni film Živa plast: Čopova rojstna hiša in sodobni utrip dediščine, ki je nastal vzporedno z manjšo razstavo Jemčevih del v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici ob njegovi devetdesetletnici.

Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, risbo, tapiserijo, skulpturo, barvnimi stekli, grafičnim oblikovanjem, notranjim oblikovanjem, občasno tudi s publicistiko. Med študijem se je od predmetnih motivov usmeril h kubističnim transformacijam predmetnega sveta ter k abstraktnim in dvodimenzionalnim prostorom slike. Po tem se v njegovo delo naseli barva kot pomensko tkivo v smislu barvnih potez in simbolnega pomena barve. Njegova dela hranijo v mnogih stalnih zbirkah muzejev in galerij v tujini in doma, med drugim tudi v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Tate Gallery v Londonu, National Museum of Modern Art v Tokiu, Albertini na Dunaju, Narodni galeriji v Pragi, Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, Moderni galeriji v Ljubljani.

Od začetka šestdesetih let je razstavljal na številnih razstavah doma in v tujini. Imel je okoli sto petdeset samostojnih razstav, sodeloval je na ogromnem številu skupinskih razstav, med drugim: na mednarodnem grafičnem bienalu v Tokiu (1964), v mednarodnem eksperimentalnem paviljonu na beneškem bienalu (1970), na beneškem bienalu (1972), na bienalu v São Paulu (1971, 1977), v Parizu na razstavi Umetnost na tleh Jugoslavije od prazgodovine do danes (1971), na razstavi Sodobne jugoslovanske umetnosti v Nacionalnem muzeju moderne umetnosti v Tokiu (1973), na razstavi Jugoslovanske grafike v Tate Gallery v Londonu (1981), na mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani (1963–1999), na mednarodnih grafičnih bienalih v Frechnu, na trienalih v Fredrikstadu, na več trienalih v Krakovu, na trienalu v Osaki (1991), na Mednarodni grafični razstavi v Kanagawi in mednarodni razstavi Vzhodna Evropa-Japonska v Jokohami. Prva med številnimi samostojnimi razstavami je bila v Beogradu (1962), med največjimi pa v Sakaide Civic Art Museum na Japonskem (2001).

Za konec pa tale misel prof. Andreja Jemca, ki še posebej velja za Japonce, ki ko pišejo, rišejo: “Vse se začne z znaki, črkami, s pisavo, ko človek lahko misel napiše ali tudi nariše.”