Andrej CELEJSKI

Celejski škof Andrej se v zgodovinskih virih omenja enkrat samkrat, in sicer v seznamu škofov, ki so se spomladi leta 680 udeležili sinode (cerkvenega zbora) v Rimu. Na tej sinodi, ki jo je v prizadevanju preprečitve poskusa širjenja monoteletskega nauka (ta je v Kristusu priznaval le obstoj Božje, ne pa tudi človeške volje za delovanje) sklical papež Agaton (678–681), so navzoči škofje zavrnili monoteletski nauk, potrdili pravilnost sklepov lateranske sinode iz leta 649, bizantinskemu cesarju Konstantinu IV. pa napisali daljše pismo, po vsebini pravzaprav zapisnik sinode, ki se je ohranilo med dokumenti šestega ekumenskega koncila v Carigradu (680/681), in v katerem je v skupini škofov gradeškega patriarhata kot podpisnik naveden tudi škof Andrej (Andreas episcopus sanctae ecclesisae Celeianae prouinciae Histriae).

Omemba celejskega škofa Andreja kot škofa iz »istrske province« (podpisan je za škofi iz Pulja, Poreča, Cise ter pred škofom iz Trsta) sproža številna do danes nerešljiva vprašanja. Najprej njegova osebna navzočnost v Rimu kaže, da so bile za časa sinode razmere za potovanja ugodne, zapis sam pa nam razkriva še pomembno nadrobnost, da je celejska škofija v nedoločljivi obliki – kot titularna škofija na istrski obali ali pa sedež v enklavi znotraj slovanskega sveta – preživela naselitev slovanskih prišlekov na večino današnjega slovenskega ozemlja kljub siceršnjemu razpadu antične cerkvene organizacije na tem območju. Razhajanja v pogledih različnih raziskovalcev se pojavljajo predvsem glede lokacije sedeža celejske škofije, s katere je Andrej vodil svojo škofijo.

Nekoliko bolj je uveljavljeno mnenje, da je v njegovem primeru šlo za škofa, ki je deloval med poznoantičnimi begunci v bizantinski Istri, kamor so se ti iz celinskega zaledja (tudi širšega območja Celeje) zatekli pred pustošenjem različnih ljudstev ter s seboj prinesli tudi določene tradicije krščanstva (npr. čaščenja svetnikov). Poimenovanje škofije po Celeji bi se v tem primeru zavestno naslonilo na antično cerkveno organizacijo.

V zadnjem času pa se utrjuje tudi mnenje, ki zagovarja verjetnost, da je škof Andrej še rezidiral na prostoru svoje matične škofije in tako zastopal krščanske skupnosti, ki so živele med poganskimi ljudstvi (ecclesia in gentibus). To ni nemogoče, saj so tudi arheološka izkopavanja v zadnjih desetletjih pokazala, da propad krščanstva na ozemlju, ki so ga poselili Slovani, ni bil vsesplošen in da zato obstaja možnost, da so se skromni ostanki cerkvenih struktur iz antike pri staroselcih ohranili vse do konca 7. stoletja. V prid tezi, da je imel škof Andrej sedež, če že ne v Celeji, pa na njenem območju, govori zlasti naslednje: v pismu papeža Agatona – v katerem je kot udeleženec rimske sinode zabeležen tudi škof Andrej – se izrecno omenja obstoj škofov »med Slovani« in glede na ohranjeni seznam je bil Andrej edini škof iz bližine slovanskega sveta, obstoj »begunske« škofije na istrskih tleh skozi več generacij naj ne bi bil možen, saj bi takšni škofje kmalu prevzeli naslov svoje nove škofije (ki je v tem primeru ležala v Istri) pa tudi po cerkvenem pravu bi takšen škofijski sedež, ki bi ostal nezaseden tri desetletja, prenehal obstajati.

Kjer koli je že imel Andrej svoj škofovski sedež, ostaja dejstvo, da je vodil krščansko skupnost, ki se je še leta 680 identificirala kot celejska.

Škof Andrej velja za zadnjega poznanega celejskega škofa.