Andrej BRVAR

Mariborski pesnik Andrej Brvar je do svojega sedmega leta živel v rodnem Čačku ob zahodni Moravi, kamor je nemški okupator pregnal njegove starše. Ko je bil zrel za šolo, se je preselil k babici v Maribor, kjer je leta 1965 končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in leta 1972 diplomiral iz primerjalne književnosti in italijanskega jezika. Svojo prvo zaposlitev je našel v Mariborski knjižnici, kjer se je leta 1973 zaposlil kot akcesor-lektor. Po petnajstih letih dela v knjižnici je najprej prevzel mesto urednika za izvirno literaturo pri Založbi Obzorja, kasneje pa je svojo novo zaposlitev našel v uredništvu Študentske založbe Litera, kjer je služboval vse do svoje upokojitve leta 2009.
V slovenskem prostoru se je uveljavil s svojo lastno, jasno prepoznavno poetiko. Velja za prodornega premišljevalca mariborskega kulturnega in literarnega prostora, zahtevnega urednika z jasno definirano uredniško politiko in pobudnika odmevnih literarnih dogodkov.
Na začetku svoje ustvarjalne poti je bil povezan z avantgardističnimi in družbenokritičnimi tokovi. Sodeloval je v skupini 442 in v Mariboru sestavljal znamenito Peterico (skupaj s Tonetom Partljičem, Francetom Forstneričem, Dragom Jančarjem in Marijanom Krambergerjem), ki je leta 1973 z zbornikom Skupaj želela »na manifestiven način pokazati, da se da dobro in sodobno pisati tudi izven nacionalnega središča.«
Njegove poezije ni mogoče umestiti v ustaljene interpretacijske smernice, saj velja za samosvojo pesniško osebnost z izrazito individualno poetiko. Njegov pesniški svet zaznamujejo besedne slike, ki so vezane na naravo in njegov zasebni vsakdan. Nikakor pa ni naključje, da prav slika predstavlja temeljni element njegove poezije. Brvarjevo doživljanje sveta je namreč izrazito vizualne narave, likovna umetnost pa še danes predstavlja njegov vzporedni medij izražanja.
Medtem ko je svoje prve, družbeno angažirane pesmi pesnil predvsem v prostem verzu, se je kasneje dokončno odločil za poezijo v prozi. Tako ne preseneča, da je prav on uredil prvo antologijo slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim. V njej je vzpostavil tezo, da je verz pravzaprav mrtev, poezija pa je na poti v prozo.
Med njegovim obsežnim publicističnim in uredniškim delom nedvomno izstopa Mariborska knjiga, v kateri je zbral literarne odlomke in pričevanja različnih avtorjev o zgodovini in značaju obdravskega mesta. Njegova spremna študija z naslovom Mesto spodrezanih korenin pa v strokovni javnosti še danes velja za eno izmed ključnih zgodovinsko-socioloških študij o identiteti Maribora. Objavil je 14 pesniških zbirk za odrasle. Nekatera njegova dela, predvsem pesnitve Mala Odiseja, Domača naloga in Zimska romanca pa strokovnjaki uvrščajo v mladinsko književnost. Njegove pesmi so prevedene v številne evropske jezike in uvrščene v domače in tuje pesniške antologije ter šolska berila. Njegovi pogovori in zapisi o literaturi ter širših umetnostnih in družbenih vprašanjih pa so izšli v knjigah Odzivi (2003) in Novi odzivi (2015).