Alojzij RES

Alojzij Res je kot otrok izgubil očeta, mati je ostala sama s tremi otroki. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici. Na materino željo je tu začel tudi študij bogoslovja, vendar ga je študij izčrpal, zato ga najprej odložil, nato pa dokončno opustil. Med prvo svetovno vojno so ga vpoklicali v vojaško službo na Dunaj, kjer se je vpisal tudi na univerzo, vendar je študij nadaljeval najprej v Zagrebu, potem v Firencah in v Ljubljani. Leta 1921 je doktoriral z disertacijo Bistvo narodne pesmi; skupaj z Antonom Bajcem sta bila prva doktorja slavistike na Univerzi v Ljubljani.

V Firencah je spoznal Dino Frosali, s katero sta se 1924 poročila in ustvarila dom. Živela sta na Lidu v Benetkah, rodili so se jima trije otroci. Predaval na višji trgovski akademiji (Ca’ Foscari) v Benetkah, bil je profesor za srbohrvaški jezik in literaturo, vodil je tečaje iz ruske literature, nemškega jezika in literature ter vodil turiste po muzejih v Benetkah.

Prijateljeval je s Francetom Bevkom, Virgilijem Ščekom, Francetom Kraljem, Francètom Stelètom in drugimi, ki sta jih s soprogo tudi gostila na domu v Benetkah.

Literarne in umetniške kritike je objavljal že kot srednješolec. Leta 1916 je v Trstu izšla zbirka Ob Soči, črtice o prvi svetovni vojni; 3000 izvodov je pošlo v treh tednih, zato je v naslednjem letu že izšel ponatis. Ob Dantejevi šeststoletnici je izdal in uredil zbornik, ki je izšel v slovenščini (Ljubljana, 1921) in italijanščini (Gorica, 1923). Sodelovali so ugledni slovenski in italijanski strokovnjaki. Res je tudi prevajal (Rožice svetega Frančiška), objavljal v časopisih in revijah, pripravljal članke za dve italijanski enciklopediji ter bil eden od ustanoviteljev Naše založbe v Trstu.

Del njegove zapuščine hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici.