Alojzij CARLI

Alojzij Carli (v krstni knjigi Zarli) se je rodil 3. marca 1846 v Tolminu očetu Luku in materi Mariji, rojeni Gaberščik. Pri hiši se je reklo “pri Luku”, zato je Carli kasneje prevzel k imenu še vzdevek Lukovič. V družini sta, poleg pisatelja, študirala tudi brata France in Srečko. Prezgodaj umrli France je odšel na Dunaj študirat pravo in tam postal tajnik Nemškega viteškega reda, Srečko pa se je v Gorici izšolal za učitelja in je služboval v Kobaridu. Kot skladatelj je postal znan z uglasbitvijo pesmi Slavjanka na Beneškem zamejca Petra Podreke.
Alojzij Carli je osnovno šolo obiskoval v Tolminu in šolanje nadaljeval v Gorici, najprej na gimnaziji, v letih 1859–1867, in nato v bogoslovju med 1867 in 1871. Njegova prvotna želja je bila študirati jezikoslovje ali pravo. V duhovnika je bil posvečen po koncu 3. letnika, 24. septembra 1870, novo mašo je pel 9. oktobra 1870. V šolskem letu 1870/71 je dokončal še 4. letnik. Kot kaplan je najprej tri leta služboval v Vipavskem Križu, nato še tri leta v Mirnu.

Junija 1877, tri mesece po smrti duhovnika in arheologa Tomaža Rutarja, je takrat enaintridesetletni Alojzij Carli prevzel mostarsko faro in jo vodil vse do prezgodnje smrti 28. oktobra 1891. Bil je zgleden duhovnik, ki se je nenehoma trudil, da bi ljudi resnično izobrazil, izboljšal njihov socialni in kulturni položaj. Ko so pri Sveti Luciji leta 1888 ustanovili Kmetsko bralno društvo, je Carli postal njegov predsednik. Njegova skrb za ljudi se občuti tudi iz prenekatere strani Kronike fare Sv. Lucije na Mostu, ki jo je začel pisati leta 1878.

Alojzij Carli je bil človek širokih obzorij in zanimanj, med katerimi zavzema posebno mesto arheologija. Še danes so izrednega pomena popisi arheoloških izkopanin, ki jih je Carli zabeležil v farni kroniki. V stik, osebni in pisni, je prihajal z vrsto znanih arheologov, ki so raziskovali svetolucijsko nekropolo (Marchesetti, Bizarro, Szombath, Majonica idr.).

Alojzij Carli, ki se je po sili razmer odločil za duhovniški stan, je vse svoje življenje ostal zvest mladostnim idealom – zgodovini in jezikoslovju. Leta, ki jih je preživel v Vipavskem Križu in v Mirnu, bi lahko označili kot najbolj plodna za njegovo pisateljevanje, saj je takrat objavil obe svoji najpomembnejši deli: Evfemija, povest o prvih oglejskih krščanskih mučenicah (Glas, 1874), in »izviren roman iz 5. stoletja« Zadnji dnevi v Ogleju (Slovenec, 1876). Poznal je več kot 15 jezikov in jih prevajal. Med prevedenimi deli so znani: poljska novela Infernali, črtica madžarskega pisca M. Jokaya Zadnja pesem ter Kako je žganje prišlo na rusko Leva Tolstoja. Ostala Carlijeva dela so zgodovinskega ali polemičnega značaja. Kronološko je najprej izšla življenjepisna črtica Ivan Krstnik Mesar o goriškem misijonarju (Glas, 1874), spis Tolmin kot kraj i okraj (Glas, 1875; ponatis v Tolminskem zborniku 2, 282–287), Luteranstvo na Goriškem (Glas, 1875), Sveta Lucija – prazgodovinsko grobišče (Dom in svet, 1891, 216–218). Pisal je pod različnimi psevdonimi: A. C. L., Hephaistos, A. Lukovič, Demokritos, Podgrivnikar.

Ob 110. obletnici smrti Alojzija Carlija sta Tolminski muzej in Kulturno društvo Ivan Pregelj leta 2001 postavila spominsko ploščo na pročelje hiše št. 29 na Mostu na Soči.