Zvonko FAZARINC

Rojen v Medlogu pri Celju kot potomec znane družine Fazarincev (stari oče je bil med drugim dolgoletni župan celjske okoliške občine). V Celju je obiskoval osnovno in srednjo šolo (gimnazijo v času okupacije), se zgodaj navdušil za elektroniko, maturiral leta 1946 in se vpisal na ljubljansko univerzo. Že kot študent si je ustvaril družino in ob delu diplomiral kot elektroinženir leta 1953.

Zaposlil se je kot razvojni inženir na inštitutu, si kmalu pridelal ugled, zato so ga povabili kot predavatelja na univerzo, toda pogoj je bil doktorat. Odločil se je za radikalno potezo, odšel v Ameriko, njegovo do takrat uspešno delo pa mu je omogočilo vpis na stanfordsko univerzo (Kalifornija).
Družina je prišla kasneje za njim, sam pa je v štirih letih opravil doktorat in se zaposlil. Začetek je bil težak, saj je družina preživljala finančne stiske, toda leta 1965 je začel z delom v Hewlett – Packardovem laboratoriju in postalo je mnogo lažje. Zaradi odličnih razvojnih možnosti in dobrega dohodka je ostal takrat še majhni firmi zvest, poleg tega pa je začel predavati določena področja fizike in elektrotehnike na elektrotehničnem oddelku stanfordske univerze.
V Hewlett – Packardovem podjetju je od leta 1972 posredno ali neposredno vodil številne raziskovalne projekte z medicinskega, analitskega, komunikacijskega in sistemskega področja. V času, ko je bil dve leti znanstveni sodelavec podpredsednika firme za Evropo v Ženevi, je na skoraj stotih evropskih univerzah predaval o uporabi računalniške tehnologije pri študiju oz. podajanju določenih znanstvenih vsebin. Zadnja leta je delal kot znanstveni svetnik podpredsednika za raziskovalno in razvojno dejavnost Hewlwtt – Packarda.

Zlasti dragoceno pri njegovi uspešni znanstveni karieri je, da je ohranil stike s Slovenijo in tudi Celjem. Iz njegovega strokovnega sodelovanja z obema slovenskima univerzama je izšlo nekaj koristnih rezultatov, tako da mu je slovenska vlada leta 1994 podelila naziv Ambasador Republike Slovenije v znanosti.