Vladislav FABJANČIČ

Njegov oče je bil domačin in učitelj na ljudski šoli v Bučki, mati pa poštarica. Tri razrede osnovne šole je opravil v domačem kraju in dva v Novem mestu. Med letoma 1904 in 1906 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1912 maturiral. Bil je vnet preporodovec, član in prvi predsednik tajne revolucionarne dijaške organizacije Preporod, za katero je skupaj z bratom Francem Fabjančičem sestavil program in pravila ter bil urednik istoimenskega glasila leta 1912/1913. Po maturi je študiral filozofijo na Dunaju, v Beogradu in Ženevi. Leta 1917 je diplomiral v Freiburgu v Švici.

Julija 1914 je kot dobrovoljec vstopil v srbsko armado, bil ranjen v bitki na Ceru in nato delal kot novinar na srbskem zunanjem ministrstvu v Rimu in Ženevi, kjer je leta 1917 napisal brošuro O Sloveniji i Slovencima. Objavljal je tudi v tujih časopisih in deloval kot prevajalec, leta 1917 je izdal prevod Cankarjevega dela Za križem v srbščini.

Po prvi svetovni vojni je krajši čas leta 1919 poučeval kot suplent na realki v Ljubljani, nato pa postal član jugoslovanske mirovne delegacije v Ženevi in Parizu, od koder je bil zaradi komunizma odpoklican. Bil je med ustanovitelji Zveze komunistične mladine Jugoslavije in bil urednik glasila jugoslovanske socialne demokracije Rdeči prapor. Kot član Komunistične stranke je bil izvoljen v skupščino. Po prepovedi stranke je odšel v tujino, se leta 1922 vrnil v Ljubljano, postal urednik Delavskih novic in skupaj z Lovrom Klemenčičem tudi lastnik časopisa. Sodeloval je pri ustanovitvi Zveze delovnega ljudstva in Socialistične stranke delovnega ljudstva. Med letoma 1925 in 1928 je bil predsednik Zveze vojnih dobrovoljcev in za Jutro pisal članke o zunanji politiki. V letih 1934 in 1935 je bil tudi urednik Preloma, glasila bojevniške organizacije, ki se ji je pridružil.

Za Antonom Aškercem in Otonom Župančičem je Vladislav Fabjančič v Ljubljani postal tretji mestni arhivar. V Mestnem arhivu (danes Zgodovinski arhiv Ljubljana) je bil s prekinitvijo v tridesetih letih 20. stoletja zaposlen od leta 1923 do smrti leta 1950. Ko je opustil politično delovanje, se je posvetil delu v arhivu in raziskovanju lokalne zgodovine. V tem času je opravil dve temeljni študiji, ki predstavljata bogat vir informacij o ljubljanski preteklosti. Obe deli, o ljubljanskih mestnih hišah ter o ljubljanskih sodnikih in županih, sta ostali v rokopisu. Slednje je Zgodovinski arhiv v več zvezkih izdal med letoma 2003 in 2012.

Njegov mlajši brat Milan Fabjančič je bil učitelj in novelist.