Vladimir KOCH

Koch je imel kot sin učitelja raznotere kraje šolanja: osnovne šole je obiskovaI v Trebnjem, Železni Kapli in v Lokah pri Taboru, nato pa realno gimnazijo v Ljubljani. Po študiju romanistike na ljubljanski univerzi se je izpopolnjeval v Parizu, Milanu in v Rimu ter se usmeril v poučevanje francoščine.

Pred vojno je začel poučevati kot profesor na ljubljanski gimnaziji. Med vojno je bil kot aktivist OF aretiran in odpeljan v Dachau. Vrnil se je ob koncu vojne in kmalu začel z delovanjem na področju kulture, prevzel je urednikovanje časopisa za ljudsko prosveto Obzornik (1946-1952).

Daljše obdobje je do leta 1972 opravljal delo dramaturga v podjetjih Triglav film in Viba film. Aktiven je bil tudi pri ljubljanski kinoteki, za katero je bil eden glavnih pobudnikov ter dolgoletni predsednik njenega programskega sveta. Med letoma 1972 in 1979 je predaval zgodovino filma na ljubljanski akademiji za gledališče, film, radio in televizijo (AGRFT). Objavljal je številne članke in eseje o zgodovini svetovnega filma, se posvečal filmski kritiki in publicistiki. Dolga leta je bil je v uredniškem odboru in v izdajateljskem svetu revije Ekran.

Pri številnih slovenskih oziroma jugoslovanskih filmih se je uveljavil kot scenarist ali soscenarist, predvsem pa kot avtor priredb scenarija ter sodelavec scenaristov. Pomemben delež je tako prispeval za filme Dolina miru (slovenski, 1956), Deveti krog/Deveti krug (hrvaški, 1960), Ne joči, Peter (slovenski, 1964) ter številne druge, kot dramaturg pa med drugim pri filmih Ko pride lev (slovenski, 1972) in Pustota (slovenski, 1982), samostojne scenarije pa je napisal za številne predvsem kratke filme (mdr. Revolucionarni val, Nenavadni lov, Kje je železna zavesa idr.).

Med priznanji, ki jih je prejel, je vidnejša druga nagrada na mednarodnem natečaju v Parizu, častno priznanje mesta Ljubljane ter priznanja Jugoslovanske kinoteke in Festivala domačega filma.