Vinko TAVČAR

Znameniti cerkljanski fotograf Vinko Tavčar se je rodil v likovno in glasbeno nadarjeni družini, po domače Makatonovi. Mati je bila ljudska pevka, znana kot »pevkna«, oče Franc je v Cerknem županoval v letih 1918–1920. Starejša brata Peter in Filip sta se ukvarjala z izdelavo glasbil in z rezbarstvom. Sam je v tridesetih letih 20. stoletja z majhnim orkestrom na družabnih prireditvah igral kitaro in kontrabas. Odločitvi, da se izuči za fotografa, je botrovala njegova nadarjenost za risanje. V tistih časih je bila takšna odločitev še najbližja njegovemu zanimanju. Izučil se je v ateljeju Metoda Peternelja.

Vinko Tavčar je bil med fašizmom kot narodnjak vseskozi preganjan. Italijani so ga prvič aretirali, ko je s svojim ansamblom na novoletni prireditvi zaigral slovensko narodno vižo Sokolsko koračnico. Med drugo svetovno vojno se je leta 1943 pridružil Osvobodilni fronti in bil še istega leta zajet in poslan v zapor, od tam pa odgnan v koncentracijsko taborišče Cairo Montenotte. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci premestili v taborišče Mauthausen, od koder je bil popolnoma izčrpan, skupaj s še nekaterimi Primorci kot italijanski državljan izpuščen. Po vrnitvi domov in dolgem okrevanju je začel delati v partizanski tehniki Porezen in zraven intenzivno fotografirati. Ustvaril je obsežno fotografsko dokumentacijo. Njegove fotografije porušenega Cerknega so v okviru razstave o nacističnih zločinih obšle svet. Desetletja je beležil utrip krajev in ljudi s Cerkljanskega. V času od druge svetovne vojne do poznih osemdesetih let se je nabralo več tisoč posnetkov: porušeno Cerkno med drugo sv. vojno, podobe nekdanjih kmečkih domačij, delovni in praznični dnevi domačinov, portreti ljudi, cerkljanski laufarji, bolnica Franja, utrinki iz narave. Bil je avtor številnih razglednic Cerknega in cerkljanskih vasi. Po njegovi zaslugi se je ohranila tudi zapuščina fotografa Franca Peternelja, v kateri so najstarejše fotografije Cerknega in življenja domačinov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Vinko Tavčar si je po vojni v Cerknem ustvaril družino in živel bogato društveno življenje. S planinci je prehodil hribe in grape, pomembno je bilo njegovo delo pri markiranju poti.
Deloval je kot igralec, godec in pevec v zboru, dolga leta je bil član cerkvenega pevskega zbora. Nikoli ni skrival svojega verskega prepričanja in bil hkrati zvest osvobodilnemu boju in član borčevske organizacije. Slikal je kulise in izdeloval plakate za društva. Njegova velika strast so bili fotografski portreti in njihovo ročno retuširanje. Zato se ga je oprijelo ime Slikar, njegove družine pa Slikarjevi. Mnogi njegovi posnetki imajo neprecenljivo etnološko vrednost, ki je shranjena v Cerkljanskem muzeju.


S fotografijo se ukvarjata tudi njegov sin Darjo in vnuk Bojan.