Vinko KOS

Bil je sin novomeškega trgovca in knjigoveza Josipa Kosa, ki je z družino stanoval na Glavnem trgu. Po končani trgovski šoli v Novem mestu se je zaposlil pri svojem očetu, kjer se je izučil obrti.

Kot eden prvih novomeških aktivistov in borcev se je pričel politično udejstvovati leta 1941. Aprila 1941 je aktivno sodeloval z Osvobodilno fronto, skupaj z Vinkom Paderšičem, Dušanom Jerebom in Slavko Ranković. Sodeloval je pri organizaciji novomeškega okrožnega odbora OF. Največ je deloval na propagandnem področju, kjer je imel največ znanja in izkušenj. Narodnoosvobodilni vojni se je kot borec priključil junija 1942. Med italijansko ofenzivo jeseni 1942 se je sredi noči 23. septembra skupaj s soborci Vinkom Paderšičem, Alojzem Gregorčičem, Ivanom Sajevicem in Pepijem Žuro zatekel v Beceletovo jamo v Zagradu (blizu Starega gradu pri Otočcu). Že zgodaj zjutraj pa so jamo obkolili Italijani, saj je bila skupina petih borcev izdana od domačega izdajalca. Vinko Kos je bil z ostalimi ujetniki iz Beceletove jame (razen Vinka Paderšiča, ki si je v jami sodil sam) ter iz jame v Žlebeh obsojen na smrt s streljanjem, ki so ga Italijani izpeljali 24. septembra 1942 v bližnjem Kraševčevem borštu v neposredni bližini Otočca. Pokopan je na Otočcu.

Po njem se imenuje ulica v Novem mestu.