Velimir VULIKIĆ

Velimir Vulikić, po rodu črnogorec, je velik del svojega življenja posvetil poznavanju kulture in zgodovine občine Domžale. V vasi Vitomirica pri Peći v Srbiji je obiskoval osnovno šolo med drugo svetovno vojno in po vojni nižjo gimnazijo. Leta 1947 se je vpisal v Sanitetno oficirsko šolo v Beogradu, ta pa se je zaradi kritičnih političnih razmer kmalu preselila v Šentvid pri Ljubljani. Kot dentist se je po zaključku študija zaposlil v dveh vojaških enotah.

Leta 1957 je pričel redno študirati stomatologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani – Odsek za stomatologijo. Diplomiral je leta 1963 in bil imenovan za predstojnika Stomatološkega oddelka Vojaške bolnišnice v Ljubljani. Njegov čin majorja je bil kasneje povišan v čin podpolkovnika.  1971 je magistriral na temo Zdravljenje gangrene zobne pulpe in periapikalnih ostitičnih procesov s pasto V6, z zdravilom Sinicid, ki je bilo njegov lastni izdelek.

V Domžalah si je tačas ustvaril dom, se poročil (1952), zelo pomembno pa je njegovo sodelovanje z Zdravstvenim domom Domžale, v dogovoru s katerim je leta 1965 ustanovil ortodontsko ordinacijo, da otrokom in staršem ni bilo potrebno hoditi na zdravljenje v Ljubljano.

Ob delu se je Vulikić ves čas ukvarjal tudi s publicistiko, urejanjem vojaškega strokovnega časopisa in se izpopolnjeval v svoji stroki, določena poglavja je predaval tudi zobnim terapevtom. Tesno je sodeloval z učitelji Stomatološke klinike v Ljubljani, s Stomatološko kliniko Vojnomedicinske akademije v Beogradu ter s številnimi zobozdravstvenimi zavodi v državi. Ustanovil je in hkrati bil urednik strokovnega Biltena in krajevnega časopisa Žejan. Leta 1985 je zagovarjal doktorsko disertacijo Zobozdravstvo v NOB na Slovenskem.

Z upokojitvijo se ni ustavil; invalidsko je bil upokojen leta 1978, takrat pa je še bolj intenzivno začel pisati vse od črtic, do strokovnih stomatoloških prispevkov, pa tudi knjige, v katerih popisuje življenje, kulturo in zgodovino Domžalčanov. Aktiven je bil v številnih sekcijah, društvih, klubih, tesno povezan pa je bil predvsem z Gasilskim društvom Žeje pri Sveti trojici, kjer je bil časten član ter urejal njihov krajevni časopis. Njegova bibliografija šteje več kot 30 del, v katerih počasti delo raznolikih ustanov in posameznikov.